The Project Gutenberg EBook of Za narodov blagor, by Ivan Cankar This eBook is for the use of anyone anywhere at no cost and with almost no restrictions whatsoever. You may copy it, give it away or re-use it under the terms of the Project Gutenberg License included with this eBook or online at www.gutenberg.org Title: Za narodov blagor Komedija v stirih dejanjih Author: Ivan Cankar Release Date: October 24, 2010 [EBook #34126] Language: Slovenian Character set encoding: ISO-8859-1 *** START OF THIS PROJECT GUTENBERG EBOOK ZA NARODOV BLAGOR *** Produced by Peter Podgorsek, Mariano Cecowski and the Online Distributed Proofreading Team at https://www.pgdp.net (This book was produced from scanned images of public domain material from the Google Print project.) ZA NARODOV BLAGOR Vse pravice (za prevajanje, uprizoritev itd.) pridrzuje si izkljucno zaloznik -- L. Schwentner v Ljubljani. * * * * * Napram gledaliskim odrom -- rokopis. ZA NARODOV BLAGOR KOMEDIJA V STIRIH DEJANJIH SPISAL IVAN CANKAR LJUBLJANA 1901 ZALOZIL L. SCHWENTNER Osebe: *Aleksij* pl. *Gornik*. *Dr. Anton Grozd*, dez. poslanec, obc. svetnik itd. *Katarina*, njegova zena. *Matilda*, njegova necakinja. *Dr. Pavel Gruden*, drz. poslanec, obc. svetnik itd. *Helena*, njegova zena. *Jozef Mrmolja*, } obc. svetnika. *Klander*, } *Mrmoljevka.* *Julijan Scuka*, zurnalist. *Siratka*, literat. *Fran Kadivec*, jurist, sorodnik *Grozdov*. *Profesor Kremzar.* *Stébelce*, poet. Slabo oblecen mlad clovek. Hisna pri *Grudnovih*. Obcinski svetniki. PRVO DEJANJE {Pri Grozdovih; dostojno opravljen salon; na desni spredaj vhod v domace sobe, v ozadju vrata v obednico; na levi okno, spredaj poleg okna mala mizica z zofo in dvema stoloma; miza s stoli spredaj proti levi. Na steni v ozadju sliki Bleiweisa in Vodnika.} 1. prizor. *Grozd* in njegova zena; pri oknu *Scuka*, *Siratka* in *Kadivec*. *Mrmolja* in *troje obcinskih svetnikov* v frakovih stojé resno in svecano pred Grozdom, ki se zdí raztresen in nervozen. *Mrmolja* ({nadaljuje slovesen govor}) . . . . . Takó je torej danasnji dan -- dan veselja in svecanih obcutkov za ves nas mili narod, za vso naso lepo domovino. Brez stevila hvaleznih src posilja danes ob Vasi _sestdesetletnici_ vroce zelje k Vsegamogocnemu, da Vas ohrani se mnoga leta tistemu narodu, kateremu ste posvetili vse svoje moci in zmoznosti in kateremu ste darovali toli in tolikrat svoje osebne interese, svoje telesno zdravje in svoj dusevni mir. Smelo recem, da lezi na vsem, kar se je ustvarilo v teku zadnjih dvajsetih let velikega in blagoplodnega, blagoslov Vasih rok, znoj Vasega truda. Po bozji previdnosti vstajajo narodu v najtezjih casih nesebicni mozje, ki ga vodijo s krepko rokó mimo vseh nevarnosti in preko vseh nezgod po poti napredka do zazeljenih smotrov. Izmed teh moz -- in ne zadnji izmed njih -- je nas dr. Grozd, -- ste Vi. Narod se cuti srecnega, da Vam more izraziti svojo globoko zahvalo, svojo neomejeno udanost, cuti se srecnega, da Vas vidi po tolikih viharjih, tolikih mukah se vedno cilega in mladega na braniku narodovih pravic. Zatorej dovolite, da Vam zaklicem v imenu vsega naroda -- v prvi vrsti v imenu mescanskega drustva in drustva hisnih posestnikov -- ({Siratka vstane in zamahne z roko skozi okno}): Bog Vas ohrani Vasi velespostovani rodbini in narodu nasemu, Bog Vas zivi se mnoga leta! ({Zunaj pod oknom burno klicanje: »Zivio!«}) *Grozd.* Presenetil me je . . ., ljubo presenetil ta nenadni in nezasluzeni izraz narodove dobrohotnosti. Verjemite mi, da sem delal, kolikor je bilo v moji moci . . ., da nisem gledal nikoli ne na desno in ne na levo, ne na _svojo_ korist in sploh ne na zasebno korist tega ali onega . . . *Scuka.* . . . temvec na korist naroda. *Siratka*, *Mrmolja*. Takó je. *Grozd* ({s povdarkom}). Na korist naroda! ({Prekine svoj prejsnji svecani ton; hladno.}) Sprejmite mojo iskreno zahvalo, v imenu mojem in moje rodbine. ({Se obrne od Mrmolje; zeni v ospredju, hitro in manj glasno:}) Jaz zahtevam, da se Matilda preparira na svojo ulogo, kakor se spodobi. Oblece naj se dobro: vrat odkrit in gole roke! Oprede naj ga, omrezi in ovije; Gornik je tepec. Pojdi! ({Katarina odide. Mrmolja in drugi so se v tem pridruzili Siratki, Scuki in Kadivcu.}) 2. prizor. *Prejsnji brez Katarine.* *Scuka* ({Mrmolji}). Koliko casa pa ste se ucili? *Grozd.* Pustite neumnosti! ({Zunaj novo klicanje; Grozd odide -- dvoje obcinskih svetnikov za njim -- vsi skozi obednico. Ostali ostanejo, Siratka gleda skozi okno.}) *Mrmolja.* Lepi so taki dnevi. Clovek se cuti idealnega in nekaka svetloba . . . . nekaka gorkota . . . *Scuka.* Nehajte, saj ne govorite z narodom. *Siratka* ({Scuki}). Ali si ga ze videl? *Scuka.* Koga? *Kadivec.* Njega, drugega ni. *Scuka.* Gornika torej. Videl sem ga: debel clovek je. *Prvi obcinski svetnik* ({jako resno}). Jaz mislim, da bo njegov prihod . . . takorekoc njegov nastop v nasem javnem zivljenju v nenavaden blagor . . . mislim namrec, na veliko korist celokupnega naroda. *Scuka.* Kako pa pridete do tega? *Prvi obcinski svetnik* ({prestrasen}). Ne . . . jaz le tako mislim . . . oprostite . . . *Siratka.* St. . . . pozor! ({Spodaj so utihnili; slisijo se posamezne, nerazumljive besede Grozda, ki govori na balkonu v obednici.}) *Scuka* ({zamahuje z rokó}). Na-ród . . . delo-vánje . . . na-rôd . . . nčse-bicnost . . . ({Mrmolji}) Cemu pa mislite, da krice ti ljudje tam doli? *Mrmolja.* Meni se zdi, da je to eden najvaznejsih trenutkov v razvoju nasega naroda. *Scuka* ({Siratki}). Ali si ga to tudi naucil? ({Mrmolja vstane ozlovoljen ter odide v obednico; za njim prvi obc. svetnik.}) 3. prizor. *Scuka*, *Siratka*, *Kadivec*. *Siratka.* Nocoj si posebno grenak. *Scuka.* Nervoznost se je polastila tud mene. Zdaj grč namrec za velike recí. *Kadivec.* Za velike recí gré. *Scuka.* Ti torej spoznavas, zato si prepáden. -- Ali zvonijo pred njim in za njim? *Siratka.* Na kaksen nacin? *Scuka.* No, jaz si tako predstavljam. To bi moralo biti. Godci spredaj in godci zadaj, koder hodi in kamor séde. Ali ne potuje kakor kralj po dezeli? Danasnje slavlje je namenjeno njemu, ne Grozdu. *Siratka.* Ti ne gledas stvarí s tistega stalisca, s katerega jo je treba gledati. Upostevati je namrec treba celokupno korist narodovo. *Scuka* ({vstane}). Vrag te vzęmi! ({V obednici zazvené kozarci; Grozd iz obednice.}) 4. prizor. *Prejsnji*, *Grozd*. *Grozd.* Ali ne izvolite kozarec vina v obednici, gospod Siratka? ({Siratka se pokloni in odide v obednico.}) *Grozd.* Gospod Scuka, prosim! ({Pozove ga k sebi; Kadivec odide za Siratko.}) Vi ste v zadnjem casu napravili toliko neumnosti, da jih je skoro prevec. Kdo Vam je pravil tisto rec o Golobu? Kdo Vam je pravil tisto laz? *Scuka* ({govori ves cas zelo mirno in resno}). Lazi mi ni pravil nihce in sploh ne gre za to, kdo mi je pravil tisto stvar. Ali je resnicna ali ni resnicna, o tem ni govorjenja. Ce komu koristi, ali ce komu skoduje, tudi to je vseeno: povedati jo je treba ljudém. *Grozd* ({sede}). Vi ste nervozni, -- izmed tistih ljudi ste, ki vohajo in tipajo okoli stvarí, ki jih nic ne brigajo, brskajo nepoklicani po tujem blatu in se potem cudijo, ce dobe zasluzeno brco. *Scuka.* To ne spada sem. Kdo ga je unicil? -- to je vprasanje. *Grozd.* Nihce ne umrje naravne smrti . . . . Golob je mrtev in postavimo mu spomenik; to je vse, kar se dá storiti, -- in vse, kar je potrebno. *Scuka.* Ce ste nedolzni nad njim, zakaj se bojite njegovih pisem? -- On je bil posten clovek. *Grozd.* Revolucijonar je bil. Jaz ne dajem kruha ljudem, da bi mi rasli cez rame, da bi delali proti meni. Prvo je meni _moj_ blagor. To upostevajte, prosim! *Scuka.* Jaz imam svojo vest in svoje prepricanje. *Grozd.* Zurnalist ne sme imeti prepricanja! . . . Tisti nepotrebni clanek o Golobu torej lepo spravite in ne vznemirjajte ljudi z idealnimi ekstravagancami; to je zastarelo. Kdor hoce biti samostojen ali celo revolucijonar, mora biti pripravljen na stradanje. Golob je stradal in izstradal, kakor je hotel; to ne briga dalje nikogar in mene in Vas najmanj. *Scuka.* Tedaj ste ubili clovecnost. -- *Grozd.* Je ni bilo nikoli . . . ({Vstane, jako hladno.}) Vi ste v moji sluzbi, to sem Vam hotel povedati. Uvazujem Vas, ker ste nadarjen clovek; ali rabite to nadarjenost, kakor Vam je placana. Na ta nacin bo vse v redu. Brzdajte se in glejte, da me ne spravite v polozaj, ki bi bil siten ne meni, temvec Vam. Tako je torej rec koncana. ({Odhaja; ozré se se enkrat po Scuki}). Povabil sem Vas nocoj na vecerjo. ({Grč proti sobi na desni spredaj.}) *Scuka* ({ko odhaja}). Res, cas je, da bi bila rec koncana. ({Odide pocasi v obednico.}) 5. prizor. *Grozd*; *Katarina in Matilda* ({iz sobe na desni}). *Grozd.* Dolgo sta rabili. ({Matildi:}) Cemu pa so potrebne te cipke na prsih? *Matilda.* Jaz tudi ne vem, cemu so potrebne, stricek, ali ker so ze gori, mislim, da jih pustimo. *Grozd.* Pricakujem, Matilda, da bos napravila svojo stvar, kakor se spodobi. Gornik je clovek neokreten, preprost, in zdi se mi, da ne zahteva veliko. Ker je neokreten in preprost, mu ugaja najbrz razbrzdanost in koketnost. To uvazuj! V ta namen bi bilo dobro, da bi bila tvoja toaleta se bolj enostavna . . . *Katarina.* Anton! *Grozd.* Nisem te ogovarjal . . . Frizura bi bila lahko bolj nemarna . . . par kodrov naj bi viselo na celo . . . samo na eni strani; to napravi vtis predrznosti. In o priliki se dŕj za minuto na poezijo, na sentimentalnost, tudi to je koristno. Ali ne vec kot za minuto. *Matilda.* Ne bojte se zame, stricek; jaz mislim, da imam veliko darú za komedijo in tudi veselja imam zánjo . . . . Prosim Vas, tetka, ne bodite zalostni; kaj ne vidite, da igramo samo komedijo? *Grozd* ({Matildi}). Zdi se mi, da me ne razumes dobro. ({*Kadivec* pride iz obednice, pogleda v salon ter se vrne.}) *Matilda.* Ne samó komedijo? *Katarina.* Jaz se bojim zate, Matilda. *Grozd.* Odlozi za nocoj svoj pusti obraz. ({Matildi:}) Pazi se torej, premisli vsak pogled in vsako gesto. Zvecer pride Grudnovka, in Grudnovka je lepa zenska . . . . Delaj, kakor sem ti povedal! ({Odide v obednico.}) 6. prizor. *Matilda*, *Katarina*, potem *Kadivec*. *Katarina* ({otozno}). Matilda! *Matilda* ({z glasnim smehom}). Ali tetka! *Kadivec* ({hitro iz obednice}). Matilda! Vprasam te pri zivem Bogu . . . . zdi se mi, da se tod okoli nekaj prede . . . Protestiram proti Tvojemu razzaljivemu smehu! Kaj se godi? Na dan z besedo! *Matilda* ({afektirano}). Dragi Frane, bratranec moj . . . *Kadivec.* Vrag ti vzęmi bratranca . . . Oprostite, tetka! . . . Pa s kaksno glorijo ga pricakujete. To je naravnost -- oprostite, tetka -- impertinentno! Tisti visji oziri, tiste obce koristi, narodov blagor in tako dalje -- humbug, laz, neumnost . . . oprostite tetka! . . . Kaj pa je na tem cloveku, kaj pa je na tem tepcu; kaj pa imate z njim? *Katarina* ({z dobrodusnim nasmehom, mirno}). Fran, ti se vedes jako nedostojno. *Kadivec.* To je cisto vseeno, zdaj ne gre za dostojnost. Ti, Matilda, jaz ti recem . . . oprostite tetka . . . Kar lezi danes v zraku je nekaj ({s povdarkom}) nedostojnega, ali tukaj naposled ne gre za dostojnost . . . nekaj umazanega je . . . ({razjarjen}) Cemu se smejes? . . . ({Mirno:}) Nazadnje . . . jaz ne bom tocil solzá . . . Ali to je kljub vsemu zalosten konec! *Matilda* ({resno}). Prosim te Fran . . . kar govoris, je vendar prevec razzaljivo. Jaz si prepovedujem enkrat za vselej taka temna sumnicenja . . . In smesen si vrhutega. *Kadivec.* Smesen! Dobro! Dovolj! . . Z Bogom, gospodicna Matilda! *Matilda* ({afektirano hladno}). Z Bogom! ({Kadivec stoji na svojem mestu.}) *Katarina.* Ali cemu se prepirata v teh casih? *Kadivec*, *Matilda*. Jaz se ne prepiram! *Katarina.* Boljse je, da premislita, kaj je storiti. -- Samá skrbíta! Jaz vama ne morem nicesar . . . *Kadivec* ({mracno}). To je stricev absolutizem . . . ({Matildi:}) In ti si cisto zadovoljna s tem absolutizmom; ({slovesno:}) ti nimas znacaja! *Matilda* ({skrajno razzaljena}). Ah, Fran! Zdaj te spoznavam, v tej-le uri! Tak si torej v resnici! ({Pol jokaje:}) In jaz sem te ljubila! *Kadivec* ({svecano}). Tetka, od srca Vas zahvaljujem za Vase neizmerne dobrote . . . Ni mi vec mogoce, kakor vidite, da bi prebival pod isto streho. -- *Katarina.* A to je vendar prenespametno. *Kadivec.* Oprostite, tetka, to ni nespametno. ({Razjarjen}) Ali mislite, da bom gledal to nicvrednost . . . ({Matilda si zakrije obraz z robcem}) . . . nicvrednost . . nicvrednost! . . . Pospravim svoje kovcege . . . na Dunaj . . . v Pariz . . . v Moskvo . . . Klanjam se tetka! . . . *Matilda.* Fran!! 7. prizor. *Prejsnji*, *Gruden*, *Grudnovka*, *Mrmoljeva zena*. *Gruden.* Milostiva! -- ({Katarina in vsi dosleci se pozdravljajo.}) *Katarina.* Jako ste nas razveselili. Pricakovali smo vas ze ({Mrmoljevki:}) Po tako dolgem casu spet enkrat! . . . *Mrmoljevka* ({govori jako hitro}). Ah, milostiva, . . skrita v svojem prijaznem zatisju se takó malo menim za ves svet . . . in verjemite mi, clovek ima tudi v samoti svojo rádost, svojo posebno zabavo, katere bi mnogokrat ne dal za ves sum in trusc tega sveta. -- *Grudnovka* ({seze Mrmoljevki v besedo, Katarini}). A kako ste se pomladili, milostiva; nekaj veselega je na Vasem obrazu; in to ni cudno, -- na danasnji svecani dan. *Gruden.* Gotovo Vam je toplo pri srcu ob teh iskrenih slovesnostih, ki jih napravlja ves narod Vasemu soprogu. *Katarina* ({nekako v zadregi}). . . O -- da . . . . gotovo . . . *Mrmoljevka* ({si je v tem osvojila Kadivca}). Ne tajite, prosim Vas . . . Vi ste se zmirom tisti zenijalni mladenic . . . Vasa muza ne pociva. Prosim, izvolite, bodite tako prijazni, pokazite mi o priliki svoje umotvore, plodove svoje navdusenosti. Krasno je, ce je clovek takó navdusen; jaz zivim ob sami navdusenosti; idealizem ni nic sramotilnega, res ne. Kakó mislite Vi? *Kadivec.* Nic, nic, cisto nic ne! . . . *Mrmoljevka.* Oh . . . da . . . jaz mislim, da pride cas, ko bo napolnila ideja slovanske vzajemnosti vsa srca, ne samo tiste izvoljence, ki danes v svojih tihih sobah, polni svete navdusenosti -- *Kadivec.* Dá . . . gotovo . . . oprostite . . . Klanjam se milostiva . . . Moram nemudoma v Pariz . . ({V obednico.}) *Grudnovka* ({govori z Matildo, Gruden med tem s Katarino}). Torej ga se niste videli? Jako interesanten clovek: neroden in posten. Cisto nic se mu ne pozná, da bi bil tako bedasto bogat, kakor pravijo, da je. *Matilda.* Cemu pa je sploh prisel tu sem? *Grudnovka.* Oce mu je umrl in zdaj ko je svoboden in imá denarja, misli igrati veliko ulogo. Tudi ozeni se morda. 8. prizor. *Prejsnji*, *dr. Grozd* ({hitro iz obednice}). *Dr. Grozd* ({pozdravi Grudna itd.}). Neizmerno mi je ugodno, da ste se odzvali mojemu povabilu . . . ({Grudnu in Grudnovki:}) Hvala iskrena za laskave castitke. *Gruden.* Nekaj lepega je, ce poslusa clovek tako genljive izraze narodove hvaleznosti, kakor jih poslusas danes ti, moj stari prijatelj . . . Castitam ti zaradi tega se posebej. *Grozd.* Nisem zasluzil takega velicanja -- in odkrito povedano, -- ob teh serenadah, castitkah itd. mi je bilo zmirom nekako tesno. *Gruden.* Je . . . v nekem oziru sitno . . . res . . . Ali prasati sem te hotel, dragi doktore . . . kakó pa je s tisto afero? . . . Nekaj mi je zazvonilo na usesa, sam ne vem, odkod . . . *Grozd.* Kaksno afero mislis? *Gruden.* O rajnem Golobu, o tistem cudnem historiku in poetu . . . vrag vedi, kaj pripovedujejo o njem . . da je zivel zadnje case . . po Bog ve cegavi krivdi . . v veliki mizeriji . . . *Grozd.* Ah . . takó . . .! ({Gresta proti ozadju na levo.}) *Mrmoljevka* ({sedi z Grozdovko za srednjo mizo}). Pravi blagoslov je tak clovek za nas ubogi narod; to je usoda, -- milostiva --; usoda jim doloci njihovo pot ze vnaprej; oni so resitelji in vodniki narodovi ze po naturi. Glejte, kako mu prihajajo vsa srca naproti, kako trosijo cvetje pred njegovimi koraki; meni je toplo, kedar ga vidim, in ce pomislim, kolike koristi bo njegovo delovanje za razvoj naroda in posebno se za slovansko vzajemnost . . . Ali ne mislite? *Grozdovka.* Da . . . oprostite . . . ({Mrmoljevka govori dalje.}) *Grudnovka* ({sedi za mizico na levi, Matilda sloni ob oknu}). Celo zardeva, cisto resno! Sam Bog védi, kako je zivel doslej . . . *Matilda.* To mora biti dolgocasno. *Grudnovka.* Ni dolgocasno, narobe; nekaj pikantnega je v obcevanju s takim clovekom. Boste videli -- jaz Vam ga priporocam. 9. prizor. *Prejsnji*, *Aleksij* pl. *Gornik*, za njim *Kremzar* in *Stébelce*. ({Vsi vstanejo, Grozd hiti Gorniku naproti, pozdravi Kremzarja le mimogredé, Stebelcéta sploh ne.}) *Grozd* ({Gorniku}). Veliko cast ste mi napravili, blagorodje; skoro ze nisem upal vec, da nas razveselite . . . Dovolite mi, da Vam predstavim svojo zeno. *Gornik* ({dobrodusno, malo v zadregi}). Zakaj bi ne prisel, ko sem obljubil? ({Se pokloni Katarini}). Dober vecer, milostiva. ({Grudnu}) Vi tudi tukaj, gospod doktor? *Gruden* ({zelo usluzno}). Ce ne zaradi drugega, blagorodje, bi bil prisel zato, ker sem vedel, da pridete Vi. Zdaj ste Vi sonce, okoli katerega se vrtimo mi manjsi planeti . . . da se takó izrazim. Prinesli ste nekaj svezega, zdravega v nase javno zivljenje -- ({Grudnovka in Matilda sta prisli v sredo sobe, kjer stoje drugi.}) *Grozd* ({seze Grudnu v besedo}). In tukaj, blagorodje, dovolite, je moja necakinja . . . . takorekoc hci mojega svaka. Ze od zgodnje mladosti je pri meni, od ocetove smrti. *Gornik.* Zelo me veseli, gospodicna. ({Ugleda Grudnovko.}) Ah, milostiva! *Grudnovka* ({ljubeznivo, a naravno}). Ze vtretjic, gospod Gornik! Jaz imam sreco, -- ce se pomisli, kako tezkó je, predno Vas more clovek videti ali celo govoriti Z Vami. *Gornik.* Kako to mislite, milostiva? Jaz sem vendar povsod . . . noc in dan sem v druzbah, ki jih prej nikoli nisem videl. *Grudnovka.* Ravno zategadelj . . . Kaj Vam ni prijetno, da Vas tako iscejo, da Vas tako ljubijo? *Gornik.* Seveda je prijetno . . . ali, milostiva, jaz bi imel rajsi, da bi me ne ljubili vsiskoz . . . samo nekateri . . . To je . . . ah . . . takó utrudljivo . . . *Grudnovka.* Siromak . . . *Grozd* ({v ospredju razjarjen Katarini}). Ti ne razumes nicesar, nisi sposobna za nobeno stvar . . . V moji hisi, pred nosom mi ga okupirajo . . . . Obadva ga imata ze pod pazduho . . . Jaz tega ne trpim . . . . . Veslaj k njemu ter ga priveslaj k Matildi! ({Katarina proti ozadju na levo, naletí na Mrmoljevko, Mrmoljevka jo prime za roko ter stoji z njo za mizo; Gornik z Grudnovko ob mizi pri oknu, blizu nju Gruden; Stébelce z Matildo ob veliki mizi; Grozd in Kremzar proti ospredju.}) *Grozd* ({s Kremzarjem spredaj}). Naj intrigira, kakor mu drago; meni je vseeno, -- bo njegova skoda! . . . *Kremzar.* Nehvalezno je to od Grudna, tega cloveka, ki ste mu Vi sami napravili karijero, -- ne gledé na veliko moralno izgubo, ki bi jo pretrpel narod, ce se ne obvaruje disciplina tudi med prvaki. ({Tisje.}) Gruden je, veste . . . takóle . . . tih clovek . . . hodi po prstih . . . smehljajoc . . . mizikajoc . . . Jaz mu nisem zaupal nikoli. ({Gresta proti ozadju; Grozd ugleda Katarino ob mizi, zamahne z rokó ter gre hitro k Gorniku.}) *Grozd.* Oprostite, blagorodje, da Vas motim . . . samó na besedico . . . . na kratko besedico . . . . -- oprostite . . . ({Prime Gornika pod pazduho; proti obednici.}) *Gruden* ({Grudnovki}). To ti je lisjak . . . Jaz sem vedel ze takoj . . . ze davno sem vedel, kaj namerava . . . . Ta nocojsnji vecer je samó pretveza . . . Po vsi sili se mu obesa za suknjo . . . je pac prebrisan fant, tále Grozd . . Ali, jaz mislim da se mu ne posreci . . . *Grudnovka* ({pol s smehom}). Jaz tudi mislim, da se mu ne posreci. ({Gruden proti ozadju, sreca se s Kremzarjem, obá v obednico; Grudnovka proti veliki mizi.}) 10. prizor. *Stébelce*, *Grudnovka*, *Katarina*, *Matilda*, *Mrmoljevka* ({krog velike mize}). *Mrmoljevka.* Predavajte, prosim Vas, dragi gospod Stébelce. Poezija daje veselim trenotkom pravo slast, brez poezije ni zivljenja. In posebno Vasi umotvori, gospod Stébelce: -- nekaj mehkega . . . ah, nekaj neznega je v njih . . . *Stébelce.* Milostiva, Vi me castite prevec. Ali res je, -- jaz se jako trudim, da pride v verze nekaj mehkega . . . takó nekaj neznega . . . *Mrmoljevka.* Opazila sem to ze davno . . . in zato Vas se posebno spostujem. Kajti tista mehkost, tista neznost je nekaj pristno slovanskega . . . in po tej krasni poti, po poti poezije se blizamo na nekak nacin tisti pravi, resnicni slovanski vzajemnosti, ki objema polagoma vse duhove . . . Ali ne mislite? *Stébelce* ({zacuden}). O . . . gotovo . . na nekak nacin . . . . *Katarina.* Oprostite! . . . ({Matildi.}) Da pogledam zaradi vecerje in ({nekoliko oddaljena od drugih}) kedar pride Gornik . . . ozri se malo po njem. *Matilda* ({nejevoljna}). Ah . . . dá . . . . ({Katarina odide.}) 11. prizor. *Prejsnji* brez *Katarine*. *Grudnovka.* Gornika proslavljate v svojih verzih? *Stébelce.* Naravnost ga ne imenujem . . . toda vidi se, da sem mislil nanj. *Grudnovka.* Kaj pa ste mu vse natovorili . . . kaksne cednosti? *Stébelce.* Ne bas cednosti . . . njegov pomen za ves razvoj nasega javnega zivljenja. *Grudnovka.* Kakó to mislite? *Stébelce.* Vsled svojih talentov -- *Grudnovka.* Talentiran je tudi? *Stébelce.* Sploh . . . ne da bi ravno talentov se posebej omenjal . . . . vsa njegova oseba . . . . ze samo njegovo eksistiranje . . . . oprostite . . . . ne znam se izraziti . . . *Grudnovka.* Bogat je. *Stébelce.* Da . . . seveda . . . ali to je nekaj materijalnega . . . takorekoc ne spada v custvovanje, v poezijo . . . *Mrmoljevka.* Gospod Stébelce misli splosni pomen Gornikovega nastopa za narodov blagor in posebno se z ozirom na slovansko vzajemnost . . . 12. prizor. *Prejsnji*; *Scuka* in *Siratka* iz obednice. *Scuka.* Ali si jih videl? Ali si jih videl? Bóga mi, pisce se bo izleglo . . . *Siratka.* Nista si prijatelja, to je res. *Scuka.* Velike stvari cakajo pred durmi. To bo boj za narodove ideale . . . *Siratka.* Tako dalec ne pride. *Scuka.* Prihodnost je nasa, prijatelj . . . doslej je vladala fraza, poslej bodo vladale fraze! *Grudnovka* ({Scuki izza mize}). Ali ste se mu ze poklonili? *Scuka.* Bil sem med prvimi, milostiva . . . . zastopal sem javno mnenje. *Mrmoljevka.* Javno mnenje! To se je spodobilo, -- res velicastna misel! In nihce ni bil v to bolj opravicen, kakor Vi, nas najboljsi, . . . da se tako izrazim . . . *Scuka.* Zurnalist. Ali motite se, milostiva, z mano gre navzdol; clovek se stara, in fraze mu pohajajo. *Grudnovka.* Ne delate si ravno komplimentov. *Scuka.* Posten clovek, ki se pozna, si ne more delati komplimentov. *Grudnovka.* In zdaj ste celo nastopili kot branivec pravice in pravicnosti. *Scuka.* Kako mi morete ocitati kaj takega? *Siratka.* Res je, ti mi se nisi razlozil, kako je s to stvarjo. *Grudnovka.* Gledé Goloba, tistega pijanega reformatorja. Pravijo, da imate interesantna pisma njegova, in da ga nameravate oprati pred svetom, povzdigniti njegov spomin. *Scuka.* Bajke! Golob je bil nespameten clovek. Naj bi bil lagal, kakor lazemo mi. Dandanasnji je laz tako v castéh, da se niti najpredrznejsi ne sme drgniti ob njo. Resnico je treba spostovati v teoriji, -- za prakso nima nobene vrednosti. Prvo je, da clovek zivi, -- ce zivi s pomocjo lazi ali resnice, je naposled vseeno. Sredstvo je sredstvo. *Matilda.* Golob ni lagal? *Stébelce* ({resno}). Ne, gospodicna . . . Bil je jako predrzen in nedostojen clovek; -- ni se znal vesti v izobrazeni druzbi. *Matilda.* Plemenit clovek je bil. *Mrmoljevka.* Dŕ . . . plemenit je bil . . . gotovo . . . toda ni imel smisla za tiste vzvisene ideje, ki povzdigajo cloveka nad vsakdanje skrbi, nad vse hlastanje in vrvenje materijalnega zivljenja . . . . za tiste narodove svetinje ni imel smisla . . . kako mislite, gospod Scuka? *Scuka.* Nobenega. *Grudnovka.* Vi torej ne govorite resnice? *Scuka.* Premislil sem se; jaz hocem ziveti. 13. prizor. *Prejsnji*, *Gornik* in *Gruden*. *Gruden* ({vede Gornika proti oknu, zaupno}). Ne da bi mu ocital kaj posebnega; doktor Grozd je, kakor sem rekel, privatno najbrz posten clovek, dasi celó v tem oziru govoré nekateri o nelepih aferah, ki so tudi meni kolikor toliko znane, o katerih pa je boljse, da se molci, kajti doktor Grozd je na vse zadnje moj prijatelj. ({Pocasi, s povdarkom.}) Toda, prosim Vas, blagorodje, ne zanasajte se na ljudi, ki se vam usiljujejo ter ne nameravajo drugega, kot da dosezejo s pomocjo Vasega velikega vpliva v visokih in najvisjih krogih razlicne smotre svoje osebne pohlepnosti, ne oziraje se pri tem na blagor celokupnega naroda in ne gledé na to, da bi Vas lahko ze s samim svojim necistim prijateljstvom spravili v neprilike . . . *Gornik* ({v zadregi, izmucen}). Prosim, razlozite mi jasno . . . Ne razumem Vas natanko . . . *Gruden.* Danasnji vecer . . . ta sestdesetletnica je samo pretveza. Nisem preprican, da je sploh ze izpolnil sestdeset let . . . Hotel se je pokazati, proslaviti se ravno v tem trenutku, pred Vasimi ocmi. On, kakor sem rekel, pozná Vas vpliv, s katerim razpolagate ze vsled uglednosti svoje rodovine. Takó Vas je Grozd izbral -- Vi ste mu lestvica. Tudi svojo takoimenovano necakinjo bi Vam rad prilepil. *Gornik* ({zacuden}). Mislite? *Gruden.* Gotovo; na vsak nacin bi Vam jo rad prilepil. Jaz sicer nimam nobenih presodkov o njegovi necakinji, -- ali svarim Vas, blagorodje . . . *Gornik.* Hvala . . . . takih stvari nisem pricakoval, res ne . . . 14. prizor. *Prejsnji*; *Grozd*, *Kremzar*, *Mrmolja* in *obcinski svetniki* ({iz obednice}). *Grozd* ({zamahne z rokó, razjarjen Mrmolji}). Vi ste jako naivni; kaj mislite, da ga ne poznam? On pece svoj kostanj. No, meni je vseeno, -- pa ce se razdeli narod na dva tabora. *Mrmolja.* Jaz mislim, da bi bila to velika skoda za vseobci napredek . . . takorekoc -- -- *Grozd.* Ne blebecite neumnosti. *Kremzar.* To so vsekakor vazni momenti v nasi najnovejsi zgodovini. Zdi se mi, da je narod na razpotju. *Grozd* ({gre k Scuki}). Gospod Scuka, -- storite mi uslugo. Povejte Grudnu kako novico; ta clovek je strasno smolast, a meni je to neprijetno, skrajno neprijetno. *Scuka.* Takoj. ({Se napoti k Gorniku in Grudnu.}) *Stébelce* ({vstane}). Gospod doktor! . . . Gospoda slavna! . . . *Mrmoljevka.* Pozor, gospôda . . . poeziji besedo, . . . kajti poezija je tisto, kar cloveka -- -- -- *Siratka.* Silentium! *Scuka* ({Grudnu}). Cisto gotovo! ({Prime ga pod pazduho}) . . . Poslusajte me, prosim . . . *Gruden* ({se brani}). Ali ne, dovolite -- to vendar ni nic vaznega; jaz sploh ne vem, oprostite, cemu mi to pripovedujete . . . *Scuka.* Vsaka stvar ima svoje posebne vzroke; nekateri od teh so pomembni in uvazevanja vredni, drugi so neznatni, a vzroki so kljub temu. Zakaj, ce je osel se tako majhen, osel je na zadnje vendarle. *Siratka* ({se pridruzi Scuki in Grudnu}). O cem pa obravnavata tako ognjevito? *Scuka.* Imenitne reci, Siratka . . . Ne, gospod doktor -- prosim, poslusajte dalje. *Stébelce* ({stojé}). Gospôda! . . . *Mrmoljevka.* Silentium! *Grozd.* Po vecerji, gospod Stébelce, po vecerji . . . ({Se pridruzi Gorniku.}) Blagorodje, dovolite, da se dotaknem tiste kocljive stvari, ki sem Vam jo bil nalahko ze omenil. Doktor Gruden je sicer moj prijatelj, v privatnem zivljenju morda posten clovek . . toda v obce, da se tako izrazim, je velik slepar. ({Gruden se jima priblizuje, Grozd vęde Gornika hitro proti obednici.}) 15. prizor. *Prejsnji* brez *Grozda* in *Gornika*. *Gruden.* To je impertinentno! . . . Ali ni govoril nekdo o sleparjih? *Scuka.* O sleparjih? Nic cudnega; kdo pa dandanes ni slepar? *Grudnovka* ({vstane, Grudnu}). Ti si grozen nerodnez! *Scuka* ({Siratki}). Stvar se razvija. *Stébelce.* Oprostite . . . ne razumem . . . *Mrmoljevka.* Da . . . . clovek velikokrat ne razume tistega tihega, skrivnostnega delovanja pozrtvovalnih, za svoj narod navdusenih moz; a potem ostrmi, ko mu stopi pred oci velicastno dejstvo -- -- *Grudnovka* ({Grudnu}). Za te reci nisi sposoben; prijel bi ga bil fineje. *Kremzar* ({se jima pridruzi}). Nekaj neprijetnega je v zraku nocoj; ali se Vam ne zdi? *Gruden.* Ze mogoce, gospod profesor. ({Odide za Grozdom in Gornikom.}) *Matilda* ({Scuki}). Ali ste bili ze kdaj v Parizu, gospod Scuka? *Scuka.* Lani sem bil tam. *Matilda.* Oprostite, ali je tam mnogo lepih zensk? *Scuka.* Strahovito! *Matilda.* Kaksne so? Kaksni obrazi? Kakó govore? *Scuka.* To je razlicno . . . Kar je najlepsega na njih so ustnice: napete, temno rdece. *Matilda.* Ah . . . in v Moskvi? *Scuka.* V Moskvi se nisem bil. Ali pravijo, da so tudi tam zenske jako lepe. *Mrmoljevka.* Res je . . . . pristno slovanski znacaj, ki se je ohranil tam popolen in neskaljen; tudi to bi nas moralo vzpodbujati, da gojimo tisto sveto idejo slovanske vzajemnosti, ki dandanes -- 16. prizor. *Prejsnji;* *Kadivec* ({pride s trdimi koraki od glavnega vhoda}). *Kadivec* ({glasno}). Ne pojdem! Nalasc ne! *Scuka.* Odkod tako razburjen? *Kadivec.* S kolodvora . . . . . s sramotnega bega . . . fej . . . vrag me vzemi . . . . Ali jaz se ne dam tako lahko . . . . ({Stopi k Matildi}). Matilda, jaz ti recem . . . . ({se spomni}). Ah, pardon! ({Scuki}). Ali ne mislite, da je Gornik zelo navaden tepec? *Scuka.* Seveda je tepec. ({Matilda proti vhodu; pri vratih si zakrije oci z robcem ter odide.}) 17. prizor. *Prejsnji* brez *Matilde*; *Grozd*, *Gornik*; za njima *Gruden*. *Grozd* ({zaupno Gorniku}). Svojo zeno bi Vam prodal. Cisto gotovo; vzdignite ga na svoje rame, in on Vam proda svojo zeno. Jaz sicer nimam nobenih predsodkov o njegovi zeni, toda svarim Vas. *Gornik.* Svojo zeno, pravite? *Grozd.* Slepar je, kakor sem Vam povedal. Plazi se, voha, mezika; clovek bi mislil, da dela komplimente, pa jih ne dela, temvec obrekuje. *Gornik.* Komplimentov Vam ni delal. *Grozd.* Ah! . . . On je torej govoril! Prosim Vas, oprostite, blagorodje, kaj je govoril? *Gornik.* Ali dovolite vendar, meni je to vse popolnoma neumevno. Kaj sem Vam storil? *Grozd.* Prosim, blagorodje? *Gornik* ({mirno in dobrodusno}). Kaj sem vam storil, da me preganjate? Prisezem Vam, da se necem vtikati v javno zivljenje. *Grozd.* Gotovo, blagorodje, se tudi ne bi spodobilo, da bi zastavljali svoj vpliv, svojo neomadezevano osebo za take -- oprostite -- svinje, kot je tale Gruden. *Gruden* ({se jima pridruzi; Scuka, Siratka, Grudnovka blizu njih; Mrmoljevka sedi za mizo s Stébelcem}). Oprostite, blagorodje, da Vam v tisti vazni stvari . . . . *Grozd* ({potegne Gornika za seboj}). Poznamo tisto vazno stvar! -- *Gruden.* Katero vazno stvar, oprôsti prijatelj, katero vazno stvar? . . . *Grozd* ({se z vecjim povdarkom}). Poznamo mi tisto vazno stvar!! -- Kakor sem Vam dejal, blagorodje, -- Vi se ne poznate razmer in ne poznate ljudi -- varcujte s svojo blagohotnostjo! . . . *Gruden.* Na kóga je to bílo, prijatelj; ali bíjes name? *Grozd.* Nisem govoril s teboj, prijatelj! -- ({Drugi vsi umolknejo ter poslusajo, Scuka sloni ob mizi, Stébelce sedi; Kremzar in Siratka se priblizata; Mrmolja in drugi prepadeni; Grudnovka sedí zraven Scuke, obrnjena z vsem telesom od mize proti Gorniku itd.}) -- *Gruden.* Povem ti jako mirno, da si vnaprej prepovedujem take dvoumnosti, -- a Vas, blagorodje, svarim prijateljsko in nesebicno pred ljudmi, ki mislijo samo na svoje umazane koristi. *Grozd.* Na koga je to bílo, prijatelj, -- ali bíjes name? *Gruden.* Nisem govoril s teboj, prijatelj. -- Da, blagorodje, ze pred tednom dni, takoj tisti hip, ko ste se nastanili v nasem mestu, so prezali na Vas, nastavljali so svoje mreze, -- in pod pretvezo razlicnih izmisljenih sestdesetletnic -- *Mrmoljevka.* Gospoda . . . v imenu vseobcega blagra narodovega, posebno se v imenu slovanske vzajemnosti. -- *Scuka* ({Mrmoljevki}). Silentium! . . . Zdaj gre za koristi naroda. *Stébelce.* Oprostite . . . ne razumem docela. *Grozd.* Blagorodje, ozrite se nanj; ali ni prebledel od pohlepnosti, od zavisti?! Svaril sem Vas o pravem casu, in zdaj ga vidite. *Gornik.* Ali prosim Vas, gospoda, zagotovljam Vas -- *Gruden* ({Grozdu}). To je brezprimerno hinavstvo, -- ali hinavstvo je Tvoja natura! . . . *Grudnovka.* Pavel! *Grozd.* Blagorodje, ta clovek je blazen; zblaznel je od pohlepnosti! . . . *Gruden.* Od pohlepnosti!! -- Ti, ki bi hotel svojo necakinjo -- -- ej! -- -- poznam te! . . . . *Grozd* ({skrajno razjarjen}). Slepar! Slepar! Slepar! *Gruden.* Zapomnite si to uro! -- Od tega trenotka je nas narod v dveh taborih. ({Grč hitro proti izhodu; istotako Grudnovka.}) *Kadivec* ({naivno Grudnovki}). Milostiva, ali bi ga ne vzeli seboj? *Grudnovka.* Izvolite? *Kadivec.* Gornika. *Grudnovka.* Gospod Kadivec! *Kadivec* ({prestrasen}). Pardon! -- *Gornik.* Oprostite, jaz sem jako iznenaden. ({Matilda in Katarina iz obednice, obstojita med vratmi.}) *Mrmolja.* Zdi se mi, da je to eden najvaznejsih trenotkov v zgodovini nazega naroda. ({Grudnovka in Gruden pri izhodu; Stébelce, Mrmoljevka itd. v zadregi in preplaseni . . .}) DRUGO DEJANJE {Pri Grudnovih; intimno, okusno opravljena soba, moderne, svetle tapete; vrata sredi ozadja, na levi in na desni; na levi spredaj klavir; na desni spredaj pisalna miza; majhna okrogla mizica z zofo in stoli, ogledalo, v desnem kotu cvetice itd.} 1. prizor. *Grudnovka* ({v koketni domaci toaleti}), *Gruden* ({hodi zamisljen po sobi}). *Grudnovka* ({pri pisalni mizi}). Siratka je presneto malo duhovit . . . Dolgocasna istorija . . . *Gruden.* Pisal je stvarno. *Grudnovka.* Kdo se ozira na take stvari! Ni za danasnje case. Nas poziv mora biti revolucijonaren, krepák . . . v svoji mlecnosti je popolnoma podoben tebi . . . *Gruden.* Ali kaj porecejo ljudje, kaj porece narod? *Grudnovka.* Narod smo mi, -- zapomni si to! Kar govorimo mi, govori narod . . . . Treba je denuncirati, obrekovati, -- kricati je treba; drugace se ne opravi nic . . . Ná tukaj svojo interpelacijo. In odpravi se pocasi, ob petih je seja. *Gruden* ({cita}). Ali nazadnje . . . . to ni popolnoma resnicno . . . taki lopovi vendarle niso . . . *Grudnovka.* Seveda so . . . Vsak clovek ima toliko grehov, da se mu ocita lahko, kar se mu hoce -- in zmirom bo nekaj resnice v zabavljanju. Kaj ti nisi lopov? *Gruden.* Hm . . . saj to je ravno -- -- *Grudnovka.* Ha, ha, ha . . . To se pravi -- ne upas se na cesto. Potolazi se: kdor zabavlja, je zmirom cist . . . Ali govôri hladno, ostro, prepricevalno, -- kakor uzaljen postenjak. Obraz imas pripraven. *Gruden* ({gre proti sobi na desno ter se vrne}). Jaz upam, Helena, da me poznas. Nisem ti delal nikoli neumnih scen, ce tudi je bilo casih morda nekoliko vzroka. Ljubosumnost je nekaj zelo smesnega, zato Ti recem samo na kratko: stej svoje korake. *Grudnovka* ({séde, zacudena}). Ah, glej, glej! *Gruden.* Gornik je vreden veliko, ali da bi ga kupávali za tako ceno . . bi moral biti vreden se vec. *Grudnovka* ({z glasnim smehom}). Bi moral biti vreden se vec! . . . Samó nekoliko vec . . . Ce se natanko prevdari, -- kdo vé, morda je vreden vec, kakor se vidi na prvi pogled. Dŕ, potem --, potem bi ga kupávali tudi za tako ceno . . . To se pravi, zdaj ga ne kupujemo za tako ceno, ker nismo cisto prepricani, da je vreden te cene. Ali ce se scasoma prepricamo, potem je stvar drugacna, docela drugacna . . . Bi moral biti vreden se vec! -- Pavel, ti si ljubezniv! -- Ker me nisi zalil naravnost, je rec pri kraju! *Gruden.* Oprosti, mislil sem posteno. *Grudnovka.* Ti -- posteno? -- -- 2. prizor. *Prejsnja*; *Siratka* in *Scuka* ({iz ozadja}). *Siratka.* Klanjam se, milostiva! Tu sem Vam ga pripeljal . . . ({Grudnu.}) Ali pojdete? *Gruden.* Takoj! ({v sobo na desno.}) *Grudnovka.* Ali Vas ne zadrzujem? Govorila bi z Vami nekaj posebnega. *Scuka.* Na uslugo sem Vam, milostiva. Seje obcinskega sveta niso zame; spim rajsi doma. *Grudnovka.* Danasnja bo interesantna. *Scuka.* Tem slabse; kar je pri nas interesantno, je obenem umazano. *Grudnovka.* Kaj se se niste privadili? ({Gruden iz sobe s povrsnikom in klobukom}) . . . Torej brez ozirov in brez strahú . . . *Siratka.* Klanjam se! *Grudnovka.* Z Bogom. ({Gruden in Siratka odideta v ozadju.}) 3. prizor. *Grudnovka*, *Scuka*. *Grudnovka* ({séde za mizo v ospredju in povabi Scuko, da séde}). Vam se zdi torej umazano vse to? *Scuka.* In smesno. *Grudnovka.* Imate prav. Ali dihati je treba tisti zrak, ki je cloveku na razpolago. *Scuka.* Gotovo; riba zivi v vodi in zaba v mlaki. *Grudnovka.* Zato je nespameten, kdor ni zadovoljen s stvarmi, kakorsne so. Vi samí niste nic boljsi od nas, -- razlocek je samo ta, da ste nezadovoljni; a to Vas ne opravicuje. *Scuka.* Motite se, milostiva, jaz sem jako zadovoljen. Imam samó napako od rojstva: moj nos je namrec jako fin in ne prenese veliko. Ce si zatisnem nos, sem v stanu, da napravim najvecjo lumparijo. *Grudnovka.* Bodite odkritosrcni in pustite ironijo. Rada bi Vas slisala, kakó govorite naravnost iz srca. *Scuka* ({s posebnim povdarkom}). Ali me niste slisali nikoli? *Grudnovka.* Dŕ . . . to je bilo zdaj naravnost iz srca! . . . . In Vi se spominjate se zmirom, se zmirom na tiste lepe case? *Scuka.* Pustimo jih pri miru. Ce bi se jih zdaj dotikali, bi jih omazali, in skoda bi jih bilo. Od tedaj se je spremenilo veliko. *Grudnovka* ({nekoliko ironicno}). Povejte mi, -- ali ste me ljubili v resnici? *Scuka* ({vstane, nekoliko vznemirjen}). Pustite pri miru tiste case. Zame so ostali taki, kakorsni so bili, brez grenkosti in brez hinavstva. Ne pripovedujte mi jasno, kaj se je zgodilo pozneje. Jaz cutim na tihem, koliko je bilo zraven lazi in razocaranja, -- ali shranil sem tiste case z vso ljubeznijo v svojem srcu, in nihce se jih ne sme dotikati. Vi, milostiva, najmanj . . . *Grudnovka* ({po kratkem odmoru}). To so bili tisti casi . . . takrat ste bili idealen clovek . . . v tistih casih . . . *Scuka.* Dŕ, in ostalo mi ni drugega iz tistih casov nego fraze. Od teh zdaj zivim . . . ({S premenjenim glasom.}) Glejte, kakó je dobro, ce je bil clovek idealen. Kar je bilo lepega in resnicnega, je sicer izginilo za zmirom, toda plasc je pustilo v sobi. Besede so ostale, tiste fraze namrec, ki so dandanes nase svetinje in vse nase bogastvo. *Grudnovka.* Ali prosim Vas, kaj pa hocete brez fraz? *Scuka.* Res je, vsak upor bi bil neumen in brezvspesen. Tiste lepe besede, ki so nekdaj nekaj pomenile, in ki so zaradi tega uzivale opraviceno spostovanje, so zdaj samo se fraze; spostovanje pa je ostalo in kdor te fraze zasmehuje, je izdajalec razlicnih idej, svetinj, in tako dalje . . . *Grudnovka.* To naposled ni taka nesreca. Ljudje zive, kakor so ziveli in fraze ne skodujejo nikomur. *Scuka.* Skodujejo, ubijajo! . . . Laz ne ubija s kolom, ali plazi se po zilah, kakor strup, pocasi in oprezno, ne opazi se, kako deluje . . . Ali mislite, da je res mogoce se dolgo ziveti v takem zraku, -- tako polnem lazi in fraz, da se ne vidi preko ceste? -- Po takih dneh prihajajo viharji. *Grudnovka.* A Vi zivite vendar, -- Vi delate sami te fraze, Vi jih propagirate, Vi jih branite; ravno Vi, nas imenitni zurnalist, prasite po cestah, da se dviga cez hise . . . *Scuka.* Prah me zaradi tega nic manj ne grize v oci . . . ({Vstane.}) Zanicujete me po pravici: jaz sem nesrecen clovek. Kdor je dandanes nesrecen, je zanicevanja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samó sladko smehljati se je treba . . . nic drugega. In nicesar ne sme clovek videti in nicesar si ne sme zeleti . . . Ali jaz vidim, kakó gremo vsi skupaj navzdol, v neskoncno blato, jaz vidim, da so nam lazi in fraze vzele se tisto malo, kar smo imeli dobrega in krepkega v sebi. Kdor bi gledal to zivljenje od dalec, bi se mu smejal; kdor ga mora ziveti in je posten, je najboljse, da se obesi . . . Nicesar si ne sme clovek zeleti, nicesar zeleti! . . . Ali jaz bi rad gledal ljudi, ki bi govorili brez strahu in brez ozirov in brez sebicnosti; rad bi gledal ljudi, ki bi pljunili pod mizo, predno bi izgovorili eno tistih fraz, od katerih zdaj zivimo in ki so cilj in konec vsega nasega neumnega in brezpomembnega delovanja . . . In to bi vendar ne bilo tezko, ne bilo bi takó tezko! -- Samo oci bi bilo treba odpreti . . . Nic drugega bi ne bilo treba: -- samo oci odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zaprasi . . . Zrak bi se izcistil, in mi vsi bi dihali . . . . dihali . . . . ({Z mirnejsim glasom, po kratkem prestanku:}) No, dalec je do tega . . . *Grudnovka* ({nekako v zadregi}). To je vsekakor . . . interesantno . . . *Scuka.* Dŕ . . . interesantno je . . . Oprostite milostiva, ali niste zeleli nekaj posebnega? *Grudnovka.* A zakaj Vi ne odprete oci? *Scuka.* Oprostite, ali niste zeleli nekaj posebnega, milostiva? *Grudnovka.* Zakaj Vi ne izcistite zraka? *Scuka.* Ali mislite, da sem govoril fraze? *Grudnovka.* Ne, tega ne mislim. *Scuka.* Prosim Vas, mislite si to! -- Jutri namrec zopet sédem, da izlazem svojo vsakdanjo laz o narodovih idealih . . . *Grudnovka.* Pridite k nam! *Scuka.* Salite se, milostiva. *Grudnovka.* Nikakor ne. Pridite k nam, pisali boste svobodno, po svojem srcu. *Scuka.* Bi mi ne bili hvalezni . . . Ali veste, zakaj je pes zvest svojemu gospodarju? *Grudnovka.* Kam spada to? *Scuka.* Ker je navajen njegove palice. Navajen je njegove metode in na metodi je veliko lezece . . . ({Séde}). Ako Vam je prav, milostiva, preidiva k stvari . . . *Grudnovka.* Povejte mi iskreno, kakó sodite o tem nasem razdoru? Ne verjamem, da bi se v resnici navdusevali za svojega sefa. *Scuka.* Res, ne navdusujem se za nikogar. *Grudnovka.* Cuden politik ste. Narod se razdeli na dva tabora, in Vi ostanete hladni . . . *Scuka.* Ali prosim Vas, milostiva, -- kaksen narod pa se je razdelil? Kóga briga to, ce je doktor Grozd razzalil Vasega soproga? *Grudnovka.* Imate cisto posebne nazore . . . A trditi ne morete, da bi bil Grozd cisto posten clovek -- -- *Scuka.* Nikoli nisem trdil tega. *Grudnovka.* -- in da bi bil torej odpor proti njemu neopravicen! . . . . ({Zivahno.}) Glejte, na tak nacin je v nasi stvari vendar nekaj lepega, obcekoristnega. Ce sodite trezno, morate celó v nekem oziru odobravati nase delovanje. Morali bi nas naravnost podpirati, -- ne ocitno -- -- *Scuka* ({s prikritim gnjevom}). Ah . . . *Grudnovka* ({hitro}). Ne, prosim, nikar me napak razumeti . . . . A storite lahko malenkost, ki bi za Vas ne bila necastna, in ki bi ne skodovala nikomur. Vsa stvar bi se izvrsila cisto naravno, brez hrupa; nihce bi ne imenoval Vasega imena . . . . *Scuka.* Prosim, razlozite! -- *Grudnovka.* Pred par leti je menda umrl v neki zakotni vasi clovek, ki je bil jako zenijalen, samó da ni znal ziveti. Zdaj je pozabljen. A da je pozabljen in da je umrl v ubostvu, je kriv kolikor toliko doktor Grozd . . . *Scuka.* To, mislite, da je tisti clovek, ki ste ga imenovali nekoc pijanega reformatorja. *Grudnovka.* Da, reformator je bil, in zivel je ekscentricno. Pisal je knjige, ki niso bile nikoli tiskane; zaradi edine stvari, ki jo je dal natisniti, ga je spodil Grozd iz sluzbe ter ga unicil enkrat za vselej. Ali je resnica? *Scuka.* Lahko bi bila resnica, toda ljudje ne vedó, ali je resnica ali ne. Vsaka stvar na svetu ima dokazov za in proti, kakor je ze ravno clovek, ki se ukvarja z njo. *Grudnovka.* Vi imate njegova pisma iz zadnjih casov? *Scuka* ({zeló hladno}). Pravijo, da je pisal pisma. *Grudnovka.* Torej nocete? *Scuka.* Oprostite, milostiva! -- ({Oba vstaneta.}) 4. prizor. *Prejsnja*, *Kadivec*. *Grudnovka.* Ah, gospod Kadivec? *Kadivec.* Dŕ, milostiva. Najprvo, da Vas jako iskreno prosim oproscenja. Nikoli v svojem zivljenju Vas nisem mislil razzaliti. *Grudnovka.* In kaj ste mislili takrat pri Grozdovih? *Kadivec.* Vrag me je motil. Casih pride cloveku na misel neumnost, ki se je mora iznebiti . . . *Grudnovka* ({hladno}). Ostanite, gospod Scuka! *Scuka.* Oprostite, milostiva, da sem Vas vznemirjal. ({Pozdravi njo in Kadivca ter odide.}) 5. prizor. *Grudnovka*, *Kadivec*. *Kadivec* ({ves cas nemiren, séde in vstane}). Delikatna stvar je, milostiva, nesramno delikatna. Kjer jo primem, povsod je nekaj robatega. Ne dá se povedati na noben nacin. *Grudnovka.* Premislite malo. *Kadivec* ({razjarjen}). Prasam Vas, cemu je bilo treba tega cloveka? Kaksen vrag ga je prinesel tu sem? Kaj ima pravzaprav opraviti v nasem mestu, -- in ali je sploh za kako rabo? -- Cisto za nobeno; -- nepotreben clovek je! Ziva dusa bi ga ne pogresila, ce izgine to uro. Dŕ, z najvecjim veseljem bi mu prepeval nagrobnice, -- samo izgine naj! -- *Grudnovka.* Kdo je ta clovek? *Kadivec.* Gornik! -- In kako dostojanstveno hodi; na prvi pogled bi se dalo misliti, da je posten . . . . Toda ima postranske namene, vse polno postranskih namenov! »Dober vecer, gospod Kadivec!« Postranski nameni, -- za vsako besedo; ze v oceh se mu vidi, da ima postranske namene. -- »Klanjam se, gospodicna Matilda!« -- Jaz te vidim, bratec, kakó natanko te vidim! Nic drugega, kot trepalnica se mu zaziblje, in v tistem hipu so na dlani vsi njegovi postranski nameni! *Grudnovka.* Zakaj Vam je tako zopern? *Kadivec* ({miren, se domisli}). Zopern? -- Ne, narobe! Hotel sem reci, da je zelo pameten, posten in casti vreden clovek. Na svetu je malo takih ljudi. Samó tu pa tam se casih rodi kateri, ki mu je nekoliko podoben . . . Tudi zelo dostojen clovek je . . . ({Vstane.}) Ali vrag vedi, zakaj takó malo potuje! Ce je clovek mlad in imá denarja, tedaj vendar potuje, nč? Toda ta ne grč nikamor; séde in sedí. Cemu ne grč na Dunaj, v Pariz, v Moskvo? In toliko interesantnega je na svetu! Ali bi mu ne hoteli reci, milostiva --? *Grudnovka.* To ste mi prisli povedat? *Kadivec.* Ne, narobe! -- Jaz mislim -- vrag vedi . . . jaz mislim, da je Gornik velika sreca za nas narod, . . . . da bi brez njega sploh ne mogli izhajati . . . Posebna radost me obide, kjerkoli ga vidim . . . Kaj mislite, milostiva, ce bi ga vstrelil? *Grudnovka.* Kako? *Kadivec.* Oprostite, hotel sem le opomniti . . . Naposled je res: kaj se mu da ocitati? Nicesar ne! Jaz mu zelim vse najboljse. Na svojem mestu, mislim, da bi deloval zelo koristno . . . in . . . in takó dalje. Ali to je, ker ni na svojem mestu; in takó se bojim, da se popolnoma ne pokvari. So namrec ljudje, ki ga pohujsujejo. Zato bi bilo jako dobro zanj, da bi spremenil druzbo. *Grudnovka.* V kaksnem oziru? Katero druzbo mislite? *Kadivec.* Politicno seveda, politicno . . . V tem velikem razdoru namrec, ki je nastal takó nenadno, vrag vedi kakó, sem jaz . . . -- na tihem povedano -- vseskoz na Vasi strani. Zato bi jako zelel, da bi tudi ta slepar, Gornik namrec, ne hodil po krivih potih . . . On je velika moc, zelo poraben clovek, nenavadno poraben, milostiva, in jaz naravnost hrepenim, da ga pridobite záse. *Grudnovka.* Zelo poraben clovek je . . . *Kadivec.* Glejte! -- ({pateticno}). Jaz Vam ponudim svojo podporo, milostiva. Gornik se mora iztrgati tej slabi druzbi, -- tam ni mesta zanj, nikakor ne! Posebno je se treba gledati, da ne napravi kakih prenagljenih ljubezenskih zvez. To je za mladega cloveka jako skodljivo . . . *Grudnovka.* Sevéda je skodljivo . . . Verjemite mi, gospod Kadivec, da sem Vam neizreceno hvalezna za lepe nauke. Gotovo, Gornika je treba iztrgati. Kaj pocne pri Grozdovih? Ali zahaja pogosto tja? *Kadivec.* Recem Vam! -- -- -- Neprestano ticí tam. Pridem v sobo, se ogledam, -- Gornik! . . . V salonu -- Gornik! Za vsako mizo, na vsakem stolu, na stenah in na stropu, -- to je strasno! . . . So sicer radikalna sredstva, ali nekaj sitnega je v njih . . . *Grudnovka.* In kaj je z njegovo zenitvijo? *Kadivec.* Z njegovo zenitvijo ni nic, cisto nic, ne bo nikoli nic! -- Smesno, tako mlad in naj bi se zenil. Zanj sploh ni kaj takega . . . . Jaz mislim, da je bolj razpolozen na dusevno stran . . . In pri Grozdovih se celó ne. *Grudnovka.* Imate prav, to bi res ne bilo primerno. *Kadivec.* Nikakor bi ne bilo primerno! -- ({Vstane.}) Zeló me veseli, milostiva, da sem napravil svojo dolznost, ter na ta nacin koristil . . . narodni stvari. Preprican sem namrec, da bi bila velika nesreca za narod, ce bi se tako imeniten in vpliven clovek izgubil pri Grozdovih . . . *Grudnovka.* To se ne sme zgoditi, in se ne bo zgodilo, bodite preverjeni! *Kadivec.* Mislite? *Grudnovka.* Vsekakor. Narodova hvaleznost Vam je zagotovljena. -- Na svidenje! *Kadivec.* Klanjam se, milostiva. ({Odide.}) 6. prizor. *Grudnovka*; pozneje hisna. *Grudnovka.* Zdaj imam torej nekaj postenega vzroka. ({Pri ogledalu, po kratkem odmoru.}) Ce je krví v njem, stvar ne bo tezka . . . . Tepec je sicer, toda v teh receh ni ravno treba, da bi bil duhovit . . . ({Si gleda natanko v obraz}) . . . Ah . . . ({Po kratkem odmoru pozvoni.}) Ce ni tukaj gubica, prav majhna gubica . . . ({Hisna pride; Grudnovka na sredi sobe.}) Lina, poglejte tu sem . . . pri ocesu, tam v kotu, -- ali ne vidite nicesar? . . . *Hisna.* Nicesar, milostiva. *Grudnovka.* Nicesar ne? ({Okrene se proti ozadju.}) Hm? *Hisna.* Nicesar ne. *Grudnovka.* Prav majhna, majckena gubica? ({Okrene se na desno.}) Poglejte natanko. *Hisna.* Prav majhna, majckena gubica . . . *Grudnovka.* Ah! . . . ({Zamisljena.}) Vceraj je se ni bilo. *Hisna.* Vceraj je se ni bilo. Ali ce se obrnete k oknu, se ne vidi, -- in o mraku tudi ne. *Grudnovka.* O mraku seveda ne . . . Kadar sije svetloba naravnost v obraz -- *Hisna.* Se ne vidi. *Grudnovka.* Ce je pol obraza razsvetljenega -- *Hisna.* Dŕ, ce je pol obraza razsvetljenega -- *Grudnovka.* Hm! . . . . ({Zamahne z rokó, hisna odide.}) Kadar ima clovek tako malovrednega moza . . .! ({Stoji pred ogledalom: zunaj govorjenje in smeh.}) Ze doma? -- To bi bilo neumno! 7. prizor. *Grudnovka*, *Gruden*, *Siratka*, *Kremzar*, *Klander* ({vsi veseli in v smehu}). *Klander* ({hrupno}). Imenitno smo jih dali, . . . . Kramarji . . . ha, ha . . . *Siratka.* Zmaga je popolna. *Grudnovka.* Kakó je slo? *Gruden.* Porazeni, razbiti . . . *Klander.* Kramarji . . . ha . . . ha -- milostiva! . . . *Kremzar.* Prosim Vas, gospod Klander . . . . *Klander.* Kramarji! . . . *Gruden.* Grozd se je branil kakor divji . . . videlo se mu je, da se ni zanesel . . . *Siratka.* Ali zdaj se sele pricenja . . . Zacetek je bil dober . . . Potipali smo tam, kjer najbolj boli . . . Njihove kramarije s sluzbami, s koncesijami smo privlekli na dan . . . to je bil trusc . . . *Kremzar.* Jaz mislim, da je bilo malo prevec . . . Le bolj zmerno, le bolj fino. V skandalih je zmirom nekaj nevarnosti. *Siratka.* Ej, Vi profesor! . . . Ali kar je zdaj najprvo . . . *Gruden.* Kar je najprvo, treba nam je organa . . . Brez casopisa ne opravimo nicesar . . . *Grudnovka.* Ali za to je treba kapitala . . . *Kremzar.* Hm . . . seveda . . . *Klander.* Eh . . . kapital, kapital! *Kremzar.* Prosim Vas, gospod Klander! *Siratka.* Da bi imeli Gornika. -- *Gruden.* Ah, z Gornikom ni nic . . . *Grudnovka.* Zakaj ne? ({Gruden zamahne in gre v stran.}) *Kremzar.* S primerno taktiko, z opreznimi, dostojnimi koraki bi se ga dalo dobiti. *Grudnovka.* Moramo ga dobiti! 8. prizor. *Prejsnji*; *dvoje obcinskih svetnikov*. *1. obc. svetnik.* To Vam je bil skandal! *2. obc. svetnik.* Grozd je hitel k Gorniku . . . na vrat, na nos. *Grudnovka.* K Gorniku? *2. obc. svetnik.* Ne bo ga dobil, Gornika. Prehitel sem ga ravnokar na trgu; Scuka je bil z njim. *Grudnovka* ({na levo Grudnu}). Meni v tem trenutku ni prijetna ta druzba. Povabi jih, kamorkoli . . . *Gruden.* Kakó to? *Grudnovka* ({nervozno}). Nic posebnega. Neprijetno mi je. -- Dovolite, gospoda, da Vas povabim jutri na vecerjo. Govoriti imamo imenitne stvari. *Klander.* Kramarji! -- To je bil udarec . . . ha . . ha, ha . . *Grudnovka.* In posebno vi, gospod Siratka . . . Vi ste nase upanje in nasa podpora . . . . takorekoc nase literarno ozadje. *Siratka.* Ozadje! . . . *Grudnovka.* V dobrem smislu . . . *Kremzar.* Toda vsekakor, . . . . kar se tice organa . . . *Grudnovka.* Ravno o tem bomo govorili. *Siratka.* Tedaj . . . milostiva . . . *Grudnovka.* Na svidenje, ali jutri gotovo! . . . ({Vsi razen Grudna odidejo.}) 9. prizor. *Gruden*, *Grudnovka*. *Gruden* ({vzame klobuk in palico z divana}). Pazi, Helena! *Grudnovka.* Hm? *Gruden.* Jaz ne maram tega cloveka . . . . Gornika . . . *Grudnovka.* Ti tudi ne? *Gruden.* Ne! . . . *Grudnovka* ({hipoma resno}). V teh casih pac ni treba, da bi mi prihajal se s takimi neumnostmi. Vidim prav dobro, kaksna budalost te vznemirja, ali to ni na cast . . . ne tebi, ne meni . . . *Gruden.* Dovolj je, da ga ne maram. *Grudnovka.* Takó, ti ga ne maras? *Gruden.* Kakor sem rekel. *Grudnovka.* Pustimo torej vso to stvar pri miru. *Gruden.* Od njega ni odvisno, -- da stojimo ali pademo. *Grudnovka.* Pred par dnevi si govoril, da je od njega odvisno, -- *Gruden* ({s tihim gnjevom}). Ti si brezobzirna. *Grudnovka.* Pustimo torej vso to stvar pri miru. *Gruden* ({po kratkem odmoru}). Pazi, Helena. ({Grudnovka skomizgne z rameni; Gruden odide.}) 10. prizor. *Grudnovka*; pozneje *Mrmoljevka*. *Grudnovka.* In se to neumnost! . . . Kakó, da vidi ravno zdaj takó dobro! . . . . Doslej je bil zmirom . . . pameten clovek! . . . ({Gre proti sobi na desno.}) *Mrmoljevka.* . . . Gospa Grudnova, -- prosim Vas, gospa Grudnova! . . . Oprostite, da Vas vznemirjam, toda v teh tezkih casih, -- rotim Vas v imenu najsvetejsih koristi celokupnega naroda, posebno se v imenu slovanske vzajemnosti -- *Grudnovka* ({hladno}). Zeló mi je zal, velecenjena gospa, ali zagotovljam Vas -- *Mrmoljevka.* Gotovo, na vsak nacin, jaz vem, da je Vase srce jako blago in brez zlega, -- a ravno zategadelj se predrznem, da Vas v imenu -- *Grudnovka* ({nervozno}). Ne, milostiva, hotela sem reci, da zdaj nikakor ni primeren cas -- *Mrmoljevka.* Jaz sem trdno uverjena, da je pravica na Vasi strani, da zelite samo narodovega blagra, da stremite za razvitkom, napredkom, in da hocete, oborozeni z orozjem velicastnih idej -- -- toda v imenu celokupnih koristi in v imenu vseobce -- *Grudnovka.* Razumete me napak, milostiva . . . Skoda je velika, da ste prisli v trenotku, ko moram nemudoma -- -- Res, neizreceno me bo veselilo, ce me posetite, -- ali danes, glejte -- *Mrmoljevka.* Verjemite mi, gospa velecenjena -- *Grudnovka.* Vsekakor, s posebno radostjo -- *Mrmoljevka.* Ah, moj Bog, -- to je strasno, -- jaz upam, da Vas ne bodo razzalile moje iskrene besede, -- ali ta bratomorni boj . . . ta nenadni razdor v teh casih, ko je sveta ideja slovanske vzajemnosti -- -- *Grudnovka.* Posetite me jutri . . . . Veselilo me bo . . . zares. *Mrmoljevka.* To je strasno -- ali se Vam ne zdi? -- Z Bogom, milostiva, in prosim Vas, spominjajte se, da je v nevarnosti celokupna korist -- *Grudnovka.* Nasega naroda, -- ({med durmi}) gotovo! -- Z Bogom, milostiva, -- jutri! ({Mrmoljevka odide.}) 11. prizor. *Grudnovka*; pozneje *Gornik*. *Grudnovka* ({v predsobo}). Lina, ne pustite nikogar v sobo, razen Gornika. *Hisna* ({v predsobi.}) Gospod Gornik, milostiva! -- *Grudnovka* ({hitro k ogledalu, nato se vrne k durim; Gornik vstopi}). *Gornik.* Razveselilo me je Vase pismo, milostiva, in tako sem prisel, da mi razlozite svojo zeljo. *Grudnovka.* Prosim sedite; stvar ni tako vazna; ne mudi se nikamor . . . . Ali oprostite: -- Vase dragocene minute -- *Gornik.* Ah ne, milostiva, moje minute niso dragocene, dolgocasim se jako. *Grudnovka.* Dolgocasite se? Nerazumljivo . . . *Gornik.* Gotovo. Obrazov vidim sicer zmirom dovolj, toda vsi so enaki. *Grudnovka.* Napósled, -- v nekem oziru Vas razumem. Zdi se Vam gotovo, da vsi ti ljudje, ki se Vam vsiljujejo, ne govoré iz srca, temvec iz razuma, -- to se pravi, da se Vam priblizujejo iz hladnih osebnih interesov. *Gornik.* Nekaj podobnega je res, ali teh reci sem navajen. *Grudnovka.* In vendar Vam mora biti tezko. Jaz mislim, da clovek kdaj zahrepení po cem drugem, -- po gorkoti, iskrenosti; tisto sebicno hinavstvo nazadnje ubija. *Gornik.* Ne ubija. Ce bi ne bilo hinavstva, kako bi spoznali postenost? Vzeti mi ne morejo s hinavstvom nicesar, in tudi jaz ne rabim nicesar od njih. Tako zivimo vsi skupaj lepo pri miru. *Grudnovka.* Vi ste filozof . . . Ali vendar je cudno, da zivite tako lepo in pri miru sredi tega trusca, sredi teh velikih razprtij . . . *Gornik.* Me ne zanimajo te razprtije. Tudi ne razumem jih natanko. Razlozite mi, milostiva, kaj je interesantnega v njih? *Grudnovka.* Vi ne vidite nicesar interesantnega? No res, interesantnost ni glavna stvar. Ko bi bilo na tem, bi tudi jaz zivela . . . . lepó in pri miru. Ali tukaj je v prvi vrsti narodov blagor -- *Gornik.* Ah da . . . ah da . . . Nisem se domislil . . . Toda, oprostite, nekaj je kljub temu zad . . . za temi stvarmi, takorekoc . . . za narodovim blagrom. Kakó bi se mogli drugace ljudje zanimati . . . za narodov blagor . . . in cemu se potemtakem prepirajo? . . . ({Zeló zamisljeno.}) Hm, nekaj mora biti zad -- za narodovim blagrom. *Grudnovka.* Dŕ, imate cisto prav . . . ({Afektirano.}) Zad je sebicnost. Ah, Vi si ne morete misliti, kako grenko je to. Clovek postane malodusen, ce vidi krog sebe toliko sebicnosti, toliko hinavstva. Takó izgubi veselje do vsega, upanje v bodocnost in naposled celó zaupanje v sebe samega. *Gornik.* Milostiva, nikakor nisem hotel -- *Grudnovka.* Prosim, ne opravicujte se, govorili ste resnico . . . Cloveka dusí to tesno obzorje, ta malenkostna druzba . . . Strasne so te razmere, kadar je v prsih hrepenece srce, svobodna dusa . . . Kaksno je to zivljenje!! . . . Ah, glejte, jaz bi si zelela cloveka, ki bi me razumel, cloveka, ki bi ne nosil na sebi tistih ostudnih okov, ki bi govoril in zivel brez strahú, brez ozirov . . . Ob njegovi strani bi se ne bala nikogar in nicesar; -- to bi bilo vse drugacno zivljenje, to bi bil vse drugacen boj . . . *Gornik* ({nekoliko v zadregi, naivno}). Da . . . gotovo . . . *Grudnovka.* Oprostite, razgrela sem se cisto nehoté. ({Melanholicno.}) Ali zalostno je kljub temu. *Gornik.* Zivljenje je vendar se vse pred Vami, milostiva. *Grudnovka.* Zivljenje, kakorsno je, ali mladost je skoro za mano. ({Skloni se blize k njemu.}) Glejte, danes sem opazila na svojem obrazu, tu blizu ocesa, majhno, prav majhno gubico; to je zacetek. Ali opazite? *Gornik.* Ne milostiva, kaksne stvari Vam prihajajo na pamet! Nobene gubice ne vidim. *Grudnovka.* Vi ste galantni. Resnica je, da cas strahovito hiti. *Gornik.* Na Vasem obrazu ni najmanjsega sledú. Nasprotno, -- nisem se videl lepsega. *Grudnovka.* Hvala. Toda lepota, kolikor je je ostalo, je nepotrebna. Ne veselim se je vec. *Gornik.* Ne veselite se svoje lepote? *Grudnovka* ({zaupno}). Glejte, dragi gospod Gornik, godi se mi kakor Vam. Med vsemi tistimi, ki se blizajo moji lepoti, ni ne enega odkritosrcnega, nesebicno ljubecega srca . . . Ali jaz si ga zelim, -- in zivljenje je tako pusto . . . pusto . . . *Gornik* ({v zadregi}). Milostiva -- *Grudnovka* ({s trudnim smehljajem}). Dŕ . . . to se Vam zdi otrocje? . . . Prav imate, to ni vec zame. Najvecje zlo je, ce je srce gorko in ljubezni polno . . . in ob enem . . . ({Iztegne golo roko.}) Koliko casa se . . . in tu bodo gube in brazde, vse pocez! . . . Glejte, -- smesno je, ali jaz ljubim to belo roko, kot da bi ne bila moja . . . In samó se malo casa . . . ({Polozi roko na mizo, Gornik se je dotakne, ona jo umakne pocasi.}) *Gornik* ({nekoliko razburjen}). Oprostite . . . *Grudnovka.* Ali do tedaj bi hotela ziveti . . . ({Skloni se blize k njemu.}) Casih me obide nekaj posebnega, cisto uporen duh . . . in takrat sovrazim vse tiste ljudi, ki bi jih bilo treba ljubiti in zazelim si bojev in viharjev in zivljenja . . . Ah, Vi tega ne morete cutiti, ne morete razumeti . . . ({S spremenjenim glasom, nasloni se globoko na zofo.}) Oprostite, da Vas dolgocasim; govoriva o prijetnejsih stvaréh . . . *Gornik.* Ne, milostiva, narobe . . . ({V zadregi.}) Zdi se mi, da se mraci . . . *Grudnovka.* Ali ne ljubite mraka? *Gornik.* Dŕ, gotovo . . . *Grudnovka.* Nekaj krasnega je lezati o mraku na zofi, lenó in brez misli, posebno ce so roze v sobi . . . . ({Vzame rozo in jo pribliza obrazu, pol lezé.}) Tako bi clovek umrl . . . *Gornik.* Res . . . milostiva. ({Vstane, se ji pribliza, hoce se skloniti nad njo, ali se okrene in zamahne z rokó, sede; ona gleda pazljivo izza trepalnic.}) *Grudnovka* ({zelo veselo, vstane}). Kaj bi dejali, ko bi bilo vse to, kar sem govorila ravnokar, samó zlagáno, lepo narejeno, dobro premisljeno, iz posebnega namena? ({Gleda mu naravnost v oci z veselim obrazom.}) *Gornik* ({presenecen}). Iz posebnega namena? *Grudnovka.* Ko bi bilo vse to jako rafinirana komedija? . . . . Ali se niste ravnokar sklonili, da bi me objeli? *Gornik.* Milostiva! ({Se ji bliza, ona se mu pocasi umika.}) *Grudnovka* ({pocasi, tisje}). Gospod Gornik . . . ({Zopet smehljaje, pocasi, zapeljivo.}) Vse te besede -- morda so bile vse te besede izgovorjene samó, da bi se Vi sklonili, -- samó da bi se sklonili, Vi nerodnez . . . Ali nikar si ne mislite tega . . . zakaj mraci se . . . *Gornik* ({razburjen}). Pustite, naj se mraci . . . . ({prime jo za roko, ona se mu na lahko izvija}). 12. prizor. *Prejsnja*, *Gruden*. ({Gornik in Grudnovka prideta na sredo sobe; Gruden mirno, z ledenim obrazom mimo nju, pri sobi na levo se okrene, stopi korak proti Heleni, s sklonjeno glavo, obstane.}) *Grudnovka* ({zamahne malo vazno proti njemu; gre proti sobi na desni}). Otrok! ({Gornik v veliki zadregi zádaj, gre pocasi proti izhodu.}) TRETJE DEJANJE {Zelo elegantno opravljena soba pri Gorniku; ali ta eleganca je jako kriceca, malo okusna. Vhod na desni; sobe zadaj in na levi.} 1. prizor. *Gornik* ({v jutranji toaleti}) in *slabo oblecen mlad clovek*. *Mladi clovek.* Ker je torej znana Vasa velika dobrotljivost, in ker ste kot bogat in vpliven clovek naravnost dolzni in prisiljeni, da se ozirate na druge, ki Vam nikoli nic storili niso in ki zivé kljub temu slabse od Vas -- -- *Gornik.* Dŕ . . . dŕ . . . ({vzame denar iz listnice}). Prosim! -- *Mladi clovek.* Hvala. Na svidenje! -- ({Odide.}) 2. prizor. *Gornik* in njegov *sluga*. *Gornik* ({sam, zamisljen}). Nekoc o mraku se je pridolgocasil k meni, legel je na zofo ter zaspal. Prej ga nisem videl nikoli. -- Rad bi vedel, kaj nameravajo z mano, zakaj me napadajo od vseh strani. Zdaj naj se ozenim, ali jaz bi se ne ozenil rad . . . Zdi se mi, da so vsi ti ljudje nenavadni kujoni . . . Peter! ({Sluga vstopi.}) Zacni pospravljati, Peter. Vrnemo se na Korenovo. Ali ti ni dolgcas, Peter? *Sluga.* Dolgcas; prevec ljudi je. *Gornik.* Kar na tihem napravi, Peter. Ni treba, da bi kdo opazil. Izgubimo se potihoma, naskrivoma . . . *Sluga.* Prepozno je. *Gornik.* Kakó prepozno? *Sluga.* V procesiji pojdejo za Vami. *Gornik.* Pospravi kovcege, Peter, in pusti drugo, kakor je. Ne pojdemo na Korenovo, temvec na Dunaj. *Sluga.* Na Dunaj? *Gornik.* Ali v Pariz, ali v Moskvo, kamorkoli. Pospravi kovcege, Peter! ({Peter odide, a se takoj vrne.}) *Sluga.* Nekdo je prisel. *Gornik.* Ze tako zgodaj? ({Sede resigniran k mizici v ozadju na levi.}) 3. prizor. *Gornik*, *Gruden*. *Gruden* ({neprijazno}). Klanjam se, blagorodje. ({Sede v ospredje na desni.}) *Gornik.* Dobro jutro! ({Ostane na svojem stolu}). *Gornik* ({vstane, gre proti ospredju, ne da bi se ozrl na Grudna}). *Gruden* ({vstane, gre proti ozadju, hipoma}). Veste kaj, gospod Gornik, stvar se mora razjasniti; drugace ne gre. Jaz ne pustim . . . na noben nacin ne . . . bodite prepricani! . . . *Gornik.* No prosim Vas, povejte mi vendar -- *Gruden.* Na noben nacin ne! . . . In prasam Vas, ali je bilo to lepo od Vas, ali se je to spodobilo? Z razprtimi rokami sem Vam prisel naproti, nobenega hinavstva ni bilo v mojem srcu in nobene sebicnosti. Poznal Vas nisem natancneje, niti po obrazu niti po znacaju. Zame ste bili popolnoma tuj clovek. Tudi mi niste nikoli nic koristili in lahko recem, da nikoli nic od Vas pricakoval nisem. Ali vendar, glejte, sprejel sem Vas kot svojega prijatelja; v svoji veliki zaupnosti in dobrodusnosti, ki ne vidi zlega nikjer, sem Vam segel v roko ter razprostrl pred Vami svoje srce. In kaj ste storili Vi? Kaj ste storili?! *Gornik.* Prosim Vas, za Boga, gospod doktor, -- ne zavedam se nobenih grehov. *Gruden.* Jaz vem, da ste rekli to iz same mladinske lahkomiselnosti. Ali tudi to je naposled dobro znamenje, kajti ce bi bili docela pokvarjeni, bi ne tajili svojih hudobij . . . Znano Vam je najbrz, gospod Gornik, da je druzinsko zivljenje nekaj svetega, nedotakljivega -- *Gornik.* O . . . gotovo! *Gruden.* Dovolite! -- In kdor sega vanj s predrzno roko, je hudodelec, to se pravi, ce sega vanj brez posebnega dovoljenja. Zakonski hram je takorekoc tempelj ljubezni, vzvisen nad prózo vsakdanjega zivljenja. Vi, gospod Gornik, ste porusili ta sveti hram! -- *Gornik.* Zagotavljam Vas, gospod Gruden, da nisem razrusil nicesar, prav nicesar, jaz ne! *Gruden.* Dobro! Uverjen sem, da spoznavate sami svojo krivdo, in da zelite na kakorsenkoli nacin popraviti, kar ste zagresili. Jaz sam, cetudi v prvi vrsti prizadet, Vam nudim roko, da Vas povedem na stezo poboljsanja. *Gornik.* Ali oprostite -- *Gruden.* Pri starih Rimljanih je bila navada, da so se pokorili gresniki za svoje hudobije s prisilnim delovanjem za javni blagor. Ali ce bi tudi to ne bila navada pri starih Rimljanih, Vasa dolznost je, da zastavite vse svoje moci za koristi svojega naroda. Ta narod se je razdelil, kakor veste, v dvoje taborov, in pravica je seveda na nasi strani. Ali da zmaga pravica, je treba, da si ustvarimo svoje glasilo, takorekoc orozje -- *Gornik* ({zacuden in razjarjen}). A v kaksni zvezi je vse to? Kaj hocete od mene? Kaj vraga -- --? Jaz Vam nisem storil nicesar, nikogar nisem pohujsal . . . *Gruden.* Seveda ne, ker ste bili prenerodni. ({Hipoma resneje, s spremenjenim glasom.}) Ta stvar ni tako lahka, gospod Gornik, nikakor ni tako lahka! . . Vi ste me vscipnili, a jaz sem Vas zgrabil za roko . . . Ali ste mi kaj dolzni? Cisto nic. In vendar sem Vas zgrabil za roko . . . Ali ste mi kaj vzeli? Kaj se! In vendar ste moj dolznik . . . *Gornik* ({vznemirjen}). Kaj zahtevate? *Gruden.* Ne jezite se, gospod Gornik, -- in molciva odslej o teh stvareh; molciva o njih ali pozabiti ni treba nanje. Ni treba pozabiti nanje, gospod Gornik! . . . In kar se tice mojih zahtev, -- jaz ne zahtevam nicesar . . . Zelim samó da ostanete moj prijatelj, vse drugo pride potem samó ob sebi . . . . *Gornik.* Jaz se zmirom ne razumem . . . *Gruden.* Ej, seveda razumete. In ce bi tudi ne razumeli, bi ne bilo nobene skode. Kakor me kdo rani, zahtevam odskodnino, zelo veliko odskodnino! . . . Prijatelja ostaneva kljub temu. *Gornik* ({resno}). Motite se, gospod doktor . . . stvari niso cisto take. Povem Vam odkrito, da sem se takrat na nerazumljiv nacin prenaglil. Govoriva kar naravnost. Rec je sicer delikatna, ali to nic ne de; cim prej je pri kraju, tem boljse je. Torej -- -- 4. prizor. *Prejsnja*, *sluga*. *Sluga.* V predsobi stoji gospodicna -- *Gornik.* Gospodicna? *Gruden.* Gospodicna? *Gornik.* Kaj ste Vi tudi iznenadeni? *Gruden* ({vstane}). Na tak nacin ne pojde. To je nekoliko proti dogovoru . . . *Gornik.* Kaksnemu dogovoru? *Gruden.* Kontrakt bi bil zame preslab. Tako ne pojde, dragi gospod Gornik. *Gornik.* Ah, Vi mislite . . . Peter, gospodicna naj vstopi. 5. prizor. *Gornik*, *Gruden*, *Matilda*. *Gornik* in *Gruden*. Ah! . . . *Matilda* ({ostane pri durih}). *Gruden* ({v zadregi}). Jaz . . . oprostite . . . nisem mislil . . . *Gornik* ({smehljaje}). Nic ne dé, gospod doktor, nic ne dé, prijatelja ostaneva kljub temu. Zmotili ste se nekoliko, -- ali se niste zmotili? *Gruden.* Mislil sem, . . . *Gornik.* Pricakovali ste -- --! Ne, tako zeló nisem . . . porusil Vasega hrama . . . klanjam se, gospodicna! *Gruden.* Te intimne druzbe necem motiti . . . dovolite, gospod Gornik -- *Gornik.* Na svidenje, gospod doktor! ({Gruden odide.}) 6. prizor. *Gornik*, *Matilda*. *Matilda.* Gospod Gornik, sédite tja v kot ter se ne genite. ({Sede na skrajni stol v ospredju na desni blizu vrat.}) *Gornik.* Ali gospodicna -- *Matilda.* Sedite tja v kot ter se ne genite! *Gornik* ({sede na levo zadaj}). Kaj mi zapovedujete, gospodicna? *Matilda.* Vi se hocete porociti z mano, gospod Gornik? *Gornik* ({vstane}). Jaz . . . oprostite, gospodicna Matilda -- *Matilda.* Ne, ne, sedite, prosim . . . Povejte mi, kaj pa Vas je prignalo tu sem? Kdo pa Vas je klical? *Gornik* ({sede}). Ali jaz Vam povem, da nisem nikomur nic storil, nikomur nic! Verjemite mi, gospodicna Matilda, da sem cisto nedolzen. *Matilda.* Niste nedolzni, na noben nacin. Vse ljudi ste pohujsali, vse mesto ste vznemirili. Prisli ste, kakor vihar, -- in namesto da bi sli dalje po svojem potu, sedite tukaj in se zenite. *Gornik* ({vstane}). Gospodicna Matilda -- *Matilda.* Ne, ne, sedite prosim . . . Doklej pa se mislite ostati tukaj --? *Gornik.* O jaz -- gospodicna Matilda -- -- *Matilda.* Nobenih ovinkov! -- Ljudje so Vas ze siti, verjemite mi. Sicer ste zelo dostojen in pameten clovek in nic hudega se Vam ne da ocitati. Ali zakaj delate take neumnosti? zakaj ne pustite ljudí pri miru? Kamor pridete, napravite nered in skandal. *Gornik.* Zagotavljam Vas -- *Matilda.* Nered in skandal napravite . . . Tako ste prisli k nam, ko nismo cisto nic hrepeneli, da bi Vas videli! Saj ste jako ljubeznivi in vsi Vas spostujemo, -- ali zakaj ste prisli ravno k nam in ob takem casu, ko Vas je bilo najmanj treba? . . . Ali ste ze zaprosili mojo roko? *Gornik.* Ne, nikakor ne, gospodicna Matilda. *Matilda.* Ne storite tega, recem Vam. V tistem trenotku odpotujem na Dunaj, v Pariz in v Moskvo. *Gornik* ({zacuden}). Vi tudi? . . . *Matilda.* Tudi? *Gornik.* Cisto odkrito Vam povem, gospodicna Matilda, da nikoli nisem mislil, -- da niti od dalec nisem imel namena, -- ({hipoma razjarjen}) skratka, to je silovito . . . . Povejte mi, zakaj me tako preganjate --? *Matilda.* Cemu pa ste se razjezili? . . . *Gornik.* Nikoli v svojem zivljenju se nisem mislil zeniti. Kaj mi bo zenitev? Kdo pa je dejal, da se mislim zeniti? Nikoli ne, -- noben se v nasi rodovini se ni zenil. Tudi jaz ne! Nikoli ne! Enkrat za vselej ne! *Matilda* ({vstane}). A-áh? . . . Z Bogom! ({Odide.}) 7. prizor. *Gornik*; pozneje *sluga*. *Gornik* ({gleda zacuden proti durim, mirno}). Sam vrag vedi, kaj je bilo to. Tod okoli zivé ljudje cisto posebne vrste. Ukvarjajo se s cudnimi stvarmi ter me vlacijo vanje po nerazumljivi poti. -- Peter! ({Sluga vstopi s pismi in casniki.}) *Sluga.* Pisma in casniki. *Gornik.* Ali si ze pospravil kovcege, Peter? *Sluga.* Ne se. *Gornik.* Pospravi jih! ({Sluga odide; Gornik pregleduje pisma.}) »Narodov blagor!« . . . . Ahm . . . . »S pomocjo Vasih znatnih sredstev in Vasega nenavadnega vpliva« . . . Ahm! . . . »Grozd . . . sebicnez . . .« Ahm . . . »Gruden kujón!« . . . Ahm! . . . Profesor Kremzar . . . Kdo pa je ta profesor Kremzar? Rad bi sleparil na svojo roko, -- poseben clovek, ta profesor Kremzar . . .! ({Vzame drugo pismo, se strese.}) Fej! Kdo me je takrat premotil? Ta zenska ima nekaj nenavadnega v sebi. In njen moz . . . kaksen lopov! -- ({Sluga vstopi.}) *Sluga.* Profesor Kremzar! *Gornik* ({resignirano}). Ahá-a! -- ({Sluga odide.}) 8. prizor. *Gornik*, *Kremzar*. *Kremzar.* Klanjam se blagorodje . . . *Gornik.* Dober dan! *Kremzar.* Prisel sem, blagorodje, da se razgovorim z Vami zaradi zelo vazne in ob enem delikatne stvari. *Gornik.* Prosim, sedite! -- *Kremzar* ({séde na levi}). Gotovo Vam je ze znano, kaksni zalostni casi so napocili za nas ubogi narod. Nikjer pravega delovanja, nikjer resnobe, nikjer nesebicnosti. Kamor se ozremo -- *Gornik.* Oprostite, gospod profesor, -- ali jaz Vas zagotavljam, da nisem zakrivil tega. Popolnoma nedolzen sem v teh stvaréh. *Kremzar.* Ne . . ne . . ne . . blagorodje, kako pridete do tega, da bi Vas dolzil? Cisto narobe. Samo Vi ste nasa nada, Vi ste takorekoc edini steber, na katerega se naslanja nase polrazpalo poslopje . . . Dovolite, prosim, da govorim zaupno in povsem odkritosrcno. Nekoliko sem Vam bil ze namignil v svojem pismu, -- samo nekoliko, zakaj delati se mora oprezno . . oprezno . . oprezno . . *Gornik* ({raztresen, zlovoljen}). Dŕ, dŕ . . oprezno . . *Kremzar.* Vi ste torej popolnoma mojih nazorov; to me neskoncno veseli. Ni lepsega kot ce se ljudje strinjajo med seboj. Ali da govoriva o stvari sami. Doktor Grozd -- *Gornik.* O njem ste ze govorili . . . *Kremzar.* Dŕ . . doktor Grozd je prava kazen bozja za nas narod! Kaksen sebicnez! -- Ali mislite, da mu je res kaj sveto, -- narodov blagor na priliko? ({Zanicljivo.}) Ah! -- On misli samo nase, na svoj trebuh, na svoj nos. *Gornik.* Mislite! Torej je zelo malovreden clovek. *Kremzar.* Nenavadno! -- In doktor Gruden -- tudi on je takorekoc siba bozja za narod. To je potuhnjenec, plazi se okoli in polni svoj zep. Za gnilo hrusko bi prodal ves narod in njegov blagor . . In da pogledamo dalje, -- kaksni ljudje so to? Sami potepuhi, vsi do zadnjega. Kricé in se pehajo in se preganjajo, toda kurijo le zategadelj, da se grejejo sami . . . Lahko si mislite, kakó je v takem casu postenemu cloveku pri srcu. Kaj bo z narodom, prasam Vas? *Gornik.* Jaz ne vem . . . res ne . . . *Kremzar.* Vidite! -- Moj nacrt je tak . . . ali pred vsem: tajno, tiho, polahko! Samo ne nobenega trusca! . . . Zdruzijo naj se vsi zmerni, trezni, resnicnorodoljubni elementi -- z Vami na celu . . . *Gornik.* Ah ne . . . ne . . . ne! . . . Jaz, oprostite, nisem bil se nikoli na celu, ne maram tega . . . *Kremzar.* Gotovo, gotovo, razumem Vas. Ne javno seveda, -- Vi stojite zad, mocna opora, nas steber, takorekoc podlaga vsemu . . . *Gornik.* Kaj niste Vi prijatelj Grozdov? *Kremzar.* Seveda sem njegov prijatelj, -- in Grudnov tudi. Zakaj bi ne bil njihov prijatelj? -- Toda . . . *Gornik* ({osorno}). Kaj hocete od mene? Kratko! *Kremzar* ({vstane}). Blagorodje? *Gornik.* Kaj hocete od mene? . . . ({Se okrene.}) Peter! ({Sluga vstopi.}) Ali si ze pospravil kovcege? *Sluga.* Ne se. *Gornik.* Pospravi jih! ({Sluga odide, sreca med vrati Scuko in Kadivca.}) 9. prizor. *Prejsnja*, *Scuka*, *Kadivec*. *Kadivec.* Dober dan! -- Nobenih obsirnih besed! Pomenimo se kar na kratko in brez ovinkov . . . *Gornik* ({zacuden}). O cem, gospod Kadivec? *Kadivec.* Ali nimate nobene samotne sobe? *Kremzar.* Blagorodje -- *Gornik* ({Kremzarju}). Nic, nic, gospod profesor, le nikar o teh stvareh, jaz sem nedolzen nad njimi. *Kremzar* ({slovesno, odhaja}). Dandanasnji na svetu ni vec nesebicnih ljudi, ki bi hoteli zastaviti svoje moci in svojo skrb za narodov blagor. Jaz si umijem roké. *Gornik* ({razjarjen}). Ali jaz, gospod profesor -- ({Kremzar se pokloni in odide.}) 10. prizor. *Gornik*, *Scuka*, *Kadivec*. *Gornik* ({zamahne z roko za Kremzarjem}). Nikoli se nisem bil razjarjen, ali casi so se cisto spremenili . . . Vidva sta postena cloveka, sédita prosim! . . . *Kadivec.* Nisva postena cloveka in torej ne sedeva . . . Prosim, poslusajte natanko, kaj Vam zdajle povem: Vi, gospod Gornik, ste cisto navaden slepar! *Scuka.* Kaj Ti pride na misel, kaj mi nisi obljubil --? *Kadivec.* Neumnost! -- Ali veste, kaj sledí iz tega? *Gornik.* Prav nic ne vem. *Kadivec.* Vi ne veste? ({Razjarjen.}) Ali Vam nisem rekel, da se lotite Grudnovke in da pustite druge ljudi pri miru?! Grudnovka je Vasa zenska, vanjo se zaljubite! Zakaj se ne zaljubite vanjo? *Gornik* ({jako zacuden}). Ali, prosim Vas -- *Scuka.* Kadivec! *Kadivec.* Prav nic! Nobenih prigovorov! -- Ali ste slisali kaj sem Vam rekel? Slepar! Stvari so torej jasne, -- jaz ali Vi. -- Dovolj! Z Bogom! ({Odide.}) 11. prizor. *Gornik*, *Scuka*. *Gornik* ({za Kadivcem, pred vrati}). Vi! . . . Sakrament! . . . *Scuka* ({sede mirno}). Pustite ga; njegova zunanjost je malo cudna . . . Ali niste sinoci pri Grozdovih nekaj govorili zaradi tiste punce, Matilde? To ga je razjarilo. On je namrec vanjo zaljubljen. *Gornik* ({ljut}). Ali kaj morem jaz -- --? Nikoli nisem nic govoril, z nikomur, o nobeni punci! Kaj me briga, ce je on zaljubljen! ({Sede, resignirano.}) Ah, sam Bog vedi, kaksna je moja usoda! . . . *Scuka.* Tem bolje, ce niste govorili. Kadivec bi se namrec rad streljal z Vami. *Gornik.* Streljal? ({Vstane.}) Peter! ({Sluga vstopi.}) -- Pospravi kovcege! -- ({Sluga odide.}) *Scuka.* Gospod Gornik, ne jezite se, ali svetoval bi Vam cisto prijazno -- nekaj pametnega. *Gornik.* Kaj mi svetujete? *Scuka.* Pojdite odtod, -- skrijte se v varen kraj, kjer ni ljudi, -- ali ce hocete ljudi, pojdite dalec, kolikor mogoce dalec. *Gornik.* Vi tudi niste zadovoljni? *Scuka.* Meni je hudo in tezko . . . Vi ste tuj clovek . . . videl sem Vas komaj parkrat in samó postrani. Ali ugajate mi, ker kazete odkrito, da skrbite samo zase in da samo zase zivite. Meni je zelo tezko. *Gornik.* Res, ce se premisli, je zivljenje dandanes zalostno in dolgocasno . . . *Scuka.* Dolgocasno nazadnje ni; prevec je zlobe in neumnosti na svetu, da bi moglo biti dolgocasno . . . Ti ljudje, ki jih vidite tod okoli, niso najhujsi. Delajo zase, skrbijo zase, fraze so jim samo potrebno orodje, in zdi se jim celo, da je to orodje posteno. Ne zaradi teh ljudi, ki mislijo, da so narod, in ki se vedejo tako neizmerno smesno . . ne, -- zaradi teh ljudi bi cloveku ne bilo hudó. Kolikor skodujejo, skodujejo vecji del drug drugemu. Ali v senci teh ljudí, pod njih siroko razprostrtim plascem se godé zalostne stvarí. Tisti misticni narod, ki govore o njem, in ki ga nihce ne pozna, lezi na tleh ze od zdavnaj, in na bolnem telesu glojejo crni hrosci. *Gornik.* Crni hrosci? *Scuka.* Crni hrosci. Ne pomaga nic, izglodali ga bodo. Nikogar ni, da bi jih prepodil odkrito in predrzno. Bolezen je ze zelo nevarna . . . Ali pojdete od tod? Tudi jaz bi sel rad. *Gornik.* Pojdite. *Scuka.* Ali je nekaj cudnega. Ce bi prestopil samo prag te zaduhle hise, takoj bi se vrnil . . . Zadnje dni me je obsla nenavadna melanholija. Sprevidel sem namrec, da nisem nic boljsi od drugih, da se lazem, kakor drugi. *Gornik.* Ni nic skode. Lagati je treba; to je vendar . . . zivljenje. *Scuka.* No, jaz sem tega zivljenja sit. ({Vstane.}) Rad bi napravil cisto poseben korak, moja noga je pripravljena. Toda glejte, -- ne grč. Treba je, da me kdo sune, samó nekoliko sune, samó na lahko, in potem bi slo. *Gornik.* Ne storite tega. *Scuka.* Kaj mislite? *Gornik.* Zivite pri miru! Vi ste izmed tistih, ki zivé jako hitro in se obesijo, ce ugledajo slucajno kako vrv. *Scuka.* Torej je tako usojeno . . . Ali naj bo usojeno: -- predno se stvar izpolni, recem Vam, predno se stvar izpolni! ({Vstane, razburjen.}) V vsakem cloveku je nekaj cloveka, resnicno! In kedar se ta clovek vzbudi --! To boste gledali. Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v suznjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo vec »naroda«; kadar bodo samó ljudjé, samí svoji, predrzni in ponosni; . . . _kralji v cunjah_! Takrat ne bo vec tega naroda, ki caplja na razlicnih uzdah, ki je na prodaj za gros, za usluzen smehljaj! . . . -- *Gornik.* Gospod Scuka, zakaj se vznemirjate? . . . *Scuka.* Ker mislim, da je cas prisel. Dobro bi bilo, da bi bili ljudje malo bolj vznemirjeni. Mirna voda smrdi. -- ({Po kratkem odmoru, nenadno.}) Ali pojdete od tod? . . . *Gornik.* Seveda pojdem. Ce Vam je drago, spremlajte me. Jaz imam rad kratkocasno druzbo. *Scuka.* Ne morem. Takó bi ne dobil priloznosti, da se obesim. ({Sluga vstopi.}) *Sluga.* Gospá Grudnova. ({Odide.}) *Gornik* ({prestrasen}). Gospod Scuka, ostanite! *Scuka* ({smehljaje}). Ah! -- In takó pojdete od tod? *Gornik.* Neumnost! Ostanite! Prosim Vas! 12. prizor. *Prejsnja*, *Grudnovka*. *Grudnovka.* Tezka mi je bila pot, verjemite, -- ali bila je potrebna. *Scuka.* Oprostite, gospod Gornik. *Gornik* ({vznemirjen}). Ne hodite, prosim, -- rad bi govoril z Vami . . . V to sobo prosim. *Scuka.* Kakor izvolite . . . Klanjam se milostiva. *Grudnovka.* Z Bogom, gospod Scuka! -- -- ({Scuka odide v sobo na levi.}) 13. prizor. *Gornik*, *Grudnovka*. *Gornik* ({precej hladno in tiho, v zadregi}). Sédite, milostiva! *Grudnovka.* Gospod Gornik, ali ni bil moj moz pri Vas? *Gornik.* Da, da . . . To se pravi . . . no povedal ni nic posebnega. *Grudnovka.* Nic posebnega. In kaj ste mu Vi nato odgovorili? *Gornik.* Milostiva? *Grudnovka.* On je bil pri Vas in takó ste videli, kar sem Vam hotela povedati in cesar Vam nisem povedala. Ali niste videli nicesar? *Gornik.* Jaz . . . da govorim naravnost . . . ali ne izvolite sésti, milostiva? *Grudnovka.* Torej niste videli nicesar in . . . ({po kratkem odmoru in afektirano otozno}) morda je prav takó. ({Zivahno, mocneje.}) Dŕ, prav je takó, prav je, da niste videli in da niste razumeli. ({S posebnim humorjem.}) Kaj ste napravili, kar ste tukaj! Cas je, gospod Gornik, da koncate te stvarí . . . *Gornik.* O, dŕ, milostiva, na vsak nacin; se danes sem se namenil -- *Grudnovka.* Torej ste uvideli sami, da niste prinesli srece . . . Res, gospod Gornik, Vi niste prinesli srece. Storite karkoli, z veseljem se Vas ne bodo spominjali . . . *Gornik.* No, to nic ne dé. *Grudnovka.* Gotovo ne . . . Ali kar je glavno, -- pozabite na tisto uro! To sem Vam hotela povedati in zato sem prisla k Vam . . . Pozabite na tisto uro! Ker je bil moj moz pri Vas, lahko cutite, zakaj Vas prosim tega . . . . Takrat je bil mrak . . . *Gornik* ({nekoliko vznemirjen}). Dŕ . . . takrat je bil mrak . . . *Grudnovka.* In roze so bile na mizi . . . Moj moz je bil pri Vas in zato lahko cutite, zakaj ne smejo biti roze na mizi . . . Ali potujete dalec? *Gornik.* Dalec . . . kamorkoli . . . *Grudnovka.* Glejte, Vi ste srecen clovek . . . Kdor je tako ustvarjen, diha lahko ta zaduhli zrak; ali zame je pretezák . . . samó casih, kedar je mrak in kedar so roze na mizi -- -- *Gornik* ({blizu nje}). Takrat Vam je dolgcas? *Grudnovka.* Dŕ, takrat mi je dolgcas, in to lahko cutite, ce se spominjate, da je bil moj moz pri Vas. Zdi se mi namrec casih, da bi tega ne bilo treba, -- da bi lahko tudi v mojih sobah cvetelo vse polno roz . . . Ali tega ne bo nikoli . . . zdaj nikoli vec . . . *Gornik.* Lahko bi bilo . . . v Vasih sobah vse polno roz . . . *Grudnovka.* Zdaj nikoli vec . . . Samo ena sama lepa minuta je bila, in komaj porojena, je ze padla v blato . . . A to cutite sami, ce se spominjate, da je bil moj moz pri Vas . . . *Gornik* ({nizje k nji, razburjen}). Milostiva! . . . *Grudnovka.* Ali pojdete v juzne kraje? *Gornik.* Dŕ . . . mogoce . . . jaz pojdem kamorkoli . . . Kamor zelite . . . *Grudnovka.* Tam je nebo visoko in zrak je cistejsi. ({Vstane.}) Nic drugega. Pozabíte torej na tisto minuto in pozabíte, da se je omazalo, kar je bilo na nji. Dajte mi v slovó kozarec vodé . . . *Gornik* ({vzame z mize kozarec vode, ga ji hoce dati, ali kozarec mu pade iz rok; razburjen jo hoce objeti}). Jaz ostanem . . . ostani! . . . *Grudnovka* ({se mu smehljaje izvije}). Zdaj ni mrakú . . . in tukaj ni roz . . . Ali lahko bi bilo vsega, zató ostanite! *Gornik* ({vznemirjen, k durim na levi}). Scuka! Scuka! *Grudnovka* ({zacudena}). Gospod Gornik? 14. prizor. *Prejsnja*, *Scuka*; pozneje *Grozd*, *sluga*. *Scuka.* Ali ste me klicali? *Gornik* ({slugi}). Pospravi kovcege, Peter! *Sluga.* Takoj! -- Doktor Grozd! *Grozd* ({zelo veselo}). Dober dan, gospod Gornik . . Ah . . klanjam se, milostiva . . . *Grudnovka.* Z Bogom, gospod Gornik. *Gornik.* Klanjam se! ({Grudnovka odide.}) 15. prizor. *Gornik*, *Grozd*, *Scuka*. *Grozd.* Lepo druzbo ste imeli. *Gornik.* Dŕ, dŕ, dŕ . . . Oprostite, da se malo poskropim; vroce mi je . . . ({Odide.}) *Grozd.* To je satan! Kdo bi si mislil? Naravnost k njemu pride. Ali je prepozno, dusica, prepozno . . . *Scuka.* Res, prepozno je . . . zdaj je ze vse skupaj prepozno . . . *Grozd.* Nase mreze so bile solidnejse. ({Gornik se vrne; Grozd vzame papir iz zepa.}) Ali ste citali? Kaksni komedijanti! Gruden tega ni pisal . . rajsi njegova zena. In s tako gnilo vádo lovijo svoje piskurje! Mi jim bomo zapeli! Mi jih bomo navrtali z drugacnim svedrom . . . Kaj mislite, gospod Gornik? Zdaj prihajajo nasi dnevi! In Vi, Scuka, pripravite se brz na odgovor! Ta »poziv na narod« se mora osmesiti, raztrgati . . . Vi znate take recí. Brez pardona, kar z gnojnico po njih, da bodo smrdeli sto klafter naokoli . . . *Gornik.* Kaj mislite res nadaljevati to rec? *Grozd.* No, prosim Vas, kakó pa naj jo zdaj pustim pri miru? In, ko bi mogel, ne bi hotel. Ne, ne, -- ravno zdaj se cutim zdravega in imenitnega, kot se nikoli. Sele, kadar vidi nasprotnika, spozna clovek, da je mocán. Kaj so mislili? V svoji neumnosti so zakopitali po meni, pa naj kopitajo brez nehanja, razkopítnili me ne bodo . . . Ali imate vina, gospod Gornik? *Gornik* ({med vrati}). Peter! -- Prinesi vina! *Grozd.* Za ta cas prevzamem gnojnico jaz sam. Nekaj lepega je v psovanju in zabavljanju. Ali ne v tihem, mezikajocem, kakor je Vasa navada, Scuka. Vi se smehljate, kakor bi hoteli reci: »To Vam je tepec, to vam je kujón!« -- toda ne recete! No, treba je reci, -- zakaj prvi pogoj postenemu zabavljanju je jasnost . . . . ({Sluga prinese steklenico, Gornik natoci.}) Bog Vas zivi, gospod Gornik, stari prijatelj! Vi ste nasa opora in nase upanje v tem krasnem boju . . . *Gornik.* A za kaksne reci, oprostite -- --? *Grozd.* Za narodov blagor seveda . . . *Scuka.* Pridrzimo besede, ki so v navadi. *Grozd.* Takó je. -- Jutri spustimo med ljudi proklamacijo. Ali nic medlega in slabotnega. Kdor govori, naj govori glasno in razlocno. ({Scuki.}) Poiscite tisti stari program ter ga pogrejte. V programih je nekaj slovesnega in slovesnost deluje na ljudi. ({Scuka vstane.}) *Gornik* ({Scuki}). Ali boste pisali to proklamacijo . . . *Scuka.* Seveda bom pisal . . . proklamacijo . . . *Grozd.* Torej tisti stari program! *Gornik.* Na svidenje, gospod Scuka! ({Scuka odide.}) 16. prizor. *Gornik*, *Grozd*. *Grozd.* Poklical sem k Vam za danes nekaj uglednih moz, da se pogovorimo resno in natanko o nadaljnem postopanju in o cvrstejsi organizaciji -- *Gornik.* Ali jaz, oprostite -- *Grozd.* Nobenih prigovorov, gospod Gornik. Jaz poznam Vase srce, vem, da ne marate skandalov . . . Ali v skandale se Vam ni treba vtikati, poskrbimo jih samí. Vi ste takorekoc nas scit. Udarci bodo leteli seveda tudi na Vas, ali ne ozirajte se nanje. Saj ste optimist: -- in nazadnje je res celó v klofutah nekaj prijateljskega in blagohotnega. Samó razumeti jih je treba. -- Tudi jaz sem optimist. ({Pije.}) *Gornik.* Dovolite mi, gospod doktor -- *Grozd.* Posebno zadnje case. Dajte mi roko gospod Gornik . . . Ta boj me je neizmerno popomladil. To je zivljenje, ki ga je vredno ziveti. In vse, kar se je zgodilo, je Vasa zasluga, dajte, da Vas zahvalim iz dna srca. *Gornik.* Gospod doktor -- *Grozd.* Samó zaradi Vas se je zgodilo, kar se je zgodilo. In prav je, da se je zgodilo. ({Pije.}) Bog Vas zivi, gospod Gornik! Kako so Vas zalezovali od prvega trenotka! Vi niti vedeli niste, v kaksni nevarnosti ste ziveli. Povsod so Vam bili za petami . . . Ali moja roka, moja roka, gospod Gornik, je cvrsta. Toda ne mislite, da sem spekuliral na Vase bogastvo, na Vas vpliv v tistih visokih krogih. Morda mimogredé! Ko bi se nihce ne pulil za Vas, bi Vas bil pustil najbrz tudi jaz pri miru. Takó pa je bila stvar drugacna. *Gornik.* Povedati Vam moram, gospod doktor -- *Grozd.* Jaz vem, kaj nameravate. In, -- dajte mi rokó se enkrat, -- meni je veselo pri srcu. Sam vrag vedi, kako je bilo, -- a slutil sem v tistem hipu, ko sem Vas prvikrat ugledal, da se mi je odprla steza navzgor. Trden sem sicer dovolj, da bi lezel sam po tej poti, in morda bi kam prilezel; a vendar je boljse, ce ima clovek pripravno palico. Zakaj bi se trudil, ce gre brez truda? In glejte, -- zategadelj mi je tako zelo prijetno, da stopiva v intimno razmerje in v sorodstvo. Tega si skoro nisem upal zeleti, prislo je samó ob sebi. *Gornik* ({prestrasen}). Jaz nisem nikoli namignil -- *Grozd* ({pije.}) In zdaj sem mocan, tako mocan, da bi mi bilo dolgcas brez bojev. Moje zile so do vrha polne krví . . . Krasno je, ce ima clovek sovraznike . . . *Gornik* ({vstane, neodlocno}). Povem Vam odkrito, ce tudi mi je tezkó -- 17. prizor. *Prejsnja*, *Kremzar*, *Mrmolja*, *dvoje obc. svetnikov*. *Grozd.* Dobrodosli prijatelji, le sédite. Takoj pricnemo s stvarjo. Kaj mislite, gospod Gornik? Najprvo zaradi proklamacije . . . Gospod Gornik, povedati nam morate svoje mnenje gledé glavnih potez nasega programa. Brez Vas ne storimo odslej nicesar . . . Pozabil sem Vam povedati, da ste bili vceraj izvoljeni predsednikom centralnega odbora -- *Gornik.* Jaz?! . . . Oprostite -- *Grozd.* Ne bojte se, ne bo Vam treba nic delati. Vi imate napacne pojme o takih predsedstvih. 18. prizor. *Prejsnji*, *Scuka*. *Scuka.* Program se je izgubil. *Kremzar*, *Mrmolja*. Izgubil? -- Kaksen program? *Grozd.* Nic ne dé, programov je veliko, -- ta ali oni, je naposled vseeno. Treba je samó, da so besede dolge in lepe. *Kremzar.* Posebno je treba naglasati zmernost, dostojnost, postenost. *Grozd.* Ne blédite, kaj Vam bo dostojnost in postenost v danasnjih casih? *Kremzar* ({obc. svetniku}). Ali ga slisite? *1. obc. svetnik.* Seveda, -- kaj bo njemu postenost? *2. obc. svetnik.* Treba je, gospôda, da se v teh tezavnih casih, ko je v nevarnosti narod in njegov blagor, zdruzijo vsi dobro misleci elementi v krepko falango. V prvi vrsti nam je treba znacajnosti . . . Izginejo naj vse osebne teznje, vse intrige -- *Grozd.* Kaj bi o tem -- saj smo sami! Pustimo znacajnost, kjer je, in govorimo o pametnih stvaréh! *Kremzar.* Jaz mislim, da je govoril gospod svetnik zelo pametno. ({Gorniku, zaupno.}) Oprostite, gospod Gornik, -- takrat me je nekaj premotilo, Bog sam vedi -- hipoma mi je seglo v glavo nekaj neumnega. Ne hudujte se, prosim! . . . *Gornik.* O nikakor ne, potolazite se, prosim . . . *Grozd.* Vse tiste dostojnosti, znacajnosti in tako dalje nam ne koristijo nic. Govorimo jasno: -- treba nam je denarja. Za drugo bom skrbel sam. Posebno Vi, gospod profesor, se ne delajte idealnega; -- kaj mislite, da Vas ne poznam? *Kremzar.* Prosim, kaj mi morete ocitati? *Grozd.* Nic pregresnega, -- toda cemu prihajate s frazami? Sploh Vam recem vsem skupaj, ne lazite po prstih za mojim hrbtom. Ni ga rodila mati, ki bi bil v stanu, da me prevrne. Zapomnite si to! -- In zdaj dovolite, da Vam razlozim svoje nacrte, kar se tice nasega glasila, agitacije in sploh nasega delovanja . . . ({Hipoma.}) Tudi Vi, Scuka, si zapomnite, da ste moj sluga, moj hlapec in drugega nic! Jaz vem dobro, da ste te dni zeló kolébali. Na Grudnovem pragu se se poznajo Vase stopinje. Ali jaz tega ne trpim. Vi ste moja roka, del mojega telesa . . . . Odvezal se mi je cevelj, gospod Scuka, -- sklonite se, ter dokazite svojo udanost! . . . ({Scuka se skloni in zaveze Grozdu cevelj.}) *Gornik.* Gospod Scuka, jaz sem se ozrl v stran! . . . *Scuka* ({vstane}). Ozrite se zopet k meni. ({Vzame kozarec v roko.}) Dovolite, da dvigam caso v tem slovesnem trenutku. Hrepenel sem dolgo in zelo iskreno po majhni brci, po clovekoljubni klofuti. Zakaj clovek je slab in brez brc bi ne bilo postenja in brez klofut bi ne bilo dobrih del . . . Ocital Vam ne bom nicesar, oj vi ljudje castivredni. Kdo vé, kaj je greh in kaj je cednost?! Ali v tem slovesnem trenotku, ko se poslavljam od vas, mi je milo pri srcu. Pritegnite svoje pasove, in kdor se ni povecerjal, naj opravi hitro. ({Grozdu.}) Opravite hitro in sezite v roko svojim sovraznikom. Vaso polno mizo bodo zasedli tisti pozabljeni hlapci, tisti zavrzenci in razcapanci. Raztrgajte svoje proklamacije, otresite se skrbi za narod in njegov blagor! _Zakaj »naroda« ni vec!_ In ni vec hlapcev, in ni vec zavrzencev . . . Milo mi je pri srcu, ko Vas gledam pred sabo, tako smesne in majhne, polne skrbi za vseobce blagostanje, in ce pomislim, da se poslavljam od Vas za zmirom, in da Vas ostavljam brez varstva in brez pomoci. Spominjajte se name, ce tudi z otoznimi obcutki, in kadar pride tisti veliki cas, pomislite, da je moral priti . . . ({Izpije in odhaja.}) *Gornik.* Veselo sreco, gospod Scuka! *Grozd* ({skrajno zacuden, grč za Scuko, obstane med vratmi}). Norec! . . . . Zavezal mi je cevelj na levi nogi! . . . ({Obstane, zamisljen, skoro preplasen.}) CETRTO DEJANJE {Soba ista kakor v prvem dejanju.} 1. prizor. *Katarina*, *Matilda* ({na desni}), *Kadivec* ({ob oknu. Govoré polglasno}). *Matilda.* Ali jaz vendar vem, da pojde, saj sem bila pri njem. *Kadivec* ({vstane}). Ah! ona je bila pri njem! Na ta nacin je vse jasno. Kaj bi govorili!? Milostiva, dovolite, da Vas ostavljam za zmirom -- -- *Matilda* ({glasno}). Jaz sem bila pri njem, da bi mu povedala -- -- *Katarina.* Pst! -- Papá spí! -- *Matilda.* Napósled, -- midva itak ne govoriva. Oprostite, gospod Kadivec, nisem govorila z Vami! *Kadivec.* Jaz tudi ne . . . ({Razjarjen.}) Sploh, -- kaj imate opraviti z njim? Cemu ga nadlegujete; pustite ga pri miru in tudi on Vas bo pustil pri miru. Jaz Vas poznam do nohtóv! *Katarina.* Pst! -- Papá spí! -- *Kadivec.* Ah, papá . . . *Matilda.* Kakor hocete . . . Jaz nisem rekla nicesar, -- cemu sploh to prerékanje? *Katarina.* Ali, saj je jasno. Gornik pojde; ce je povedal sam, da pojde, torej pojde . . . *Kadivec.* Zakaj se torej nece streljati? *Katarina.* Ali saj vendar pojde . . . Papa ima cudne misli . . . Bog vedi, kaj mu je prislo na pamet . . . *Kadivec.* Nic neumnega ni prislo stricu na pamet. Jaz ne bom miren, dokler tega sleparja ne spremim na kolodvor. *Matilda.* Cemú pa bi bil slepar? *Kadivec.* Ti seveda govoris zanj, nic cudnega. Toda oprostite, gospodicna Matilda, nisem govoril z Vami . . . 2. prizor. *Prejsnji*, *Siratka*. *Siratka* ({med vrati}). Ali je gospod doktor --? *Matilda* in *Kadivec*. Ne! *Siratka.* Oprostite. ({Odide.}) 3. prizor. *Prejsnji*, brez *Siratke*. *Katarina* ({vstane, proti durmi}). Zakaj pa ste ga takó -- -- *Kadivec.* Ah, to je neznosen clovek, -- literat! . . . ({Z drugim glasom.}) Jaz Vam povem cisto odkrito, da bom tega sleparja, Gornika namrec, ako hitro ne pojde odtod -- skratka, povem Vam, da imam velike nacrte . . . Ce ne jaz, on tudi ne! Takó je ta rec! -- *Matilda.* No, da bi ravno tvoja volja -- *Kadivec* ({razjarjen}). In jaz pravim, -- moja volja, in ravno moja volja. Tebi seveda ni do mene, -- ali to je vse eno. *Matilda* ({glasno}). Tebi ni do mene -- ti si neznosen -- *Kadivec* ({blize}). Ah -- *Katarina.* Pst! Papá spí! -- 4. prizor. *Prejsnji*, *Grozd* ({iz svoje sobe v spalni suknji}). *Grozd* ({govori ves cas nenavadno potrto}). Ali se ni bilo Gornika? *Kadivec*, *Matilda*, *Katarina*. Ne se. *Grozd* ({zehaje}). A-oh . . . Fran! -- *Kadivec.* Gospod doktor? *Grozd* ({zacuden}). Gospod doktor?! ({Zamahne.}) Ti, Fran, dobro bi bilo, da bi malo vec studiral. Potépas se okoli brez dela. In vrhutega se mi zdi, da se ukvarjas z neumnostmi. *Kadivec.* Pojdem studirat, -- takoj. . . ({Odide.}) *Grozd* ({gleda zacuden za Kadivcem}). Ah! . . ({Matildi.}) Kaksna si, Matilda? Gostje pridejo. *Matilda.* Takój stricek! ({Odide na desno spredaj.}) 5. prizor. *Grozd*, *Katarina*. *Grozd* ({gleda zacuden za Matildo}). Ah! . . . ({Hodi gor in dol, sede.}) Cudno je to zivljenje . . . Nikoli mi se ni bilo prislo na misel, da bi spal popoldne, na vecer. Ali danes me je obsla posebna utrujenost. *Katarina.* Ali si bolan, Anton? *Grozd.* Bolan? . . . Ne. Samo leglo mi je nekaj na prsa, na róke, na nóge . . . Ali je bil kdo tukaj? . . . *Katarina.* Siratka je prisel. *Grozd.* Bog z njim. ({Po odmoru.}) Cudno je to zivljenje, cisto neumno mi je pri srcu . . . Pomisli, kaj se mi je sanjalo, ravnokar, pred pol ure. ({V ospredju, govori pocasi in zamisljeno, bolj zase.}) Plezal sem visoko, visoko, zmirom visje; vsi drugi so bili globoko pod mano; tisoc glav, same svetle plesaste glave -- ves slovenski narod. In jaz plezam. Ali kaksna budalost, -- plezal sem na strm stolp, -- z rokami in nogami . . . Ko priplezam gor -- pomisli! -- ko priplezam gor, zapazim, da sem v sami srajci. Drzim se z desnico, a z levico se zakrivam, tiscim srajco k sebi; -- no zmirom so se videle moje nage noge in sram me je bilo . . . . Ozrem se dol, naskrivoma, cez desno ramo. Tam doli so se grozno smejali, impertinentno so se smejali. In celó Gornik je bil med njimi, -- in jaz, pomisli, v sami srajci! Takrat huskne, Bog ve odkod, nekaj mrzlega krog mojih nog. Stresem se, pobrcam na lahko, huskne drugic, cez stegna . . . . brrr . . . cez ledja, po hrbtu navzgor, po hrbtu navzdol . . . Slo je hitro, kakor mis . . . Ali mis je rasla, stopicalo je po meni z mrzlimi podplati, in podplati so bili vecji in vecji. To ni bila vec mis, -- bilo je, -- vrag vedi, kaj je bilo! . . . Primem z levo roko, zagrabim, vlecem . . . toda pomisli, takrat se mi hipoma izvíje! Ali je bila to mis? Ni bila mis, -- tisti blazni Scuka je bil! In me gleda z velikimi ocmi in pravi: »Kaj pa delate tukaj gori, stricek?« Gleda me naravnost v obraz in se smeje. »Kaj pa delate tukaj gori, stricek?« -- pravi »saj Vi niste narod!« -- In me gleda in se smeje. »Kako boste narod« -- pravi -- »ko ste v sami srajci!« *Katarina.* Zakaj te to vznemirja? *Grozd.* Leglo mi je na prsa . . . Ali ti nimas socutja z mano, v najtezjih urah se ne brigas za moje skrbí . . . . *Katarina.* Anton! *Grozd.* Ti si mi bolj tuja od drugih . . . *Katarina* ({zalostno}). Kdaj si mi dovolil, Anton, da bi skrbela zate? -- *Grozd.* Napravi mi gorkega vina. -- Obsla me je malodusnost, mraz me je obsel. ({Katarina odide.}) 6. prizor. *Grozd.* *Grozd.* Kako se je to cudno spremenilo; cez noc se je spremenilo! . . . . Scuka mi je zavezal cevelj na levi nogi, -- takrat me je zazeblo, in zdaj me zebe . . . Kaj sem mu storil? Kar padlo je vse iz mojih rok, sam Bog ve, zakaj, sam Bog ve, kedaj . . . Gledam, -- ali moje oci so cisto drugacne, vse je nejasno, in polno strahov je, kjer jih ni bilo nikoli . . . Zakaj mi je zavezal cevelj na levi nogi? . . . 7. prizor. *Grozd*, *Klander*. *Klander* ({usluzno}). Dober dan, gospod doktor! *Grozd* ({zacuden}). Dober dan! . . . Cemu prihajate k meni, kaj niste pri Grudnu? *Klander.* Jaz? ({Zamahne.}) Ah, prosim Vas! . . Kakó to, da bi bil pri Grudnu? Nikoli nisem bil pri Grudnu! Kaj mi je do njega? *Grozd.* Hm! hm . . . Ali mislite, da niso dobre njegove sanse? Ali mislite, da se izpodtika, da se podira? *Klander.* No! -- Slepar naj bi se bil, saj smo vsi sleparji, -- ali naj bi ne bil neroden . . . *Grozd* ({séde, radoveden}). Pravite, da je neroden? Kakó pa se je izpodtaknil? *Klander.* Neroden je. Kaksna je bila njegova revolucija? Vstal je in zakrical, ljudje so poslusali . . . a nato séde in pije svoje pivo, kot da bi se nic ne bilo zgodilo . . . Blamiral se je . . . Kadar se kaksna stvar zacne, se ostane pri stvari . . . Jaz se napósled nic ne zanimam zanj . . Naj dela po svoji pameti! *Grozd* ({vstane}). A kakó, razlozite mi -- -- Ta rec me nenavadno zanima . . . *Klander.* Ni nic, se ne da natanko razlagati; omagal je; kri se mu je ohladila; prijel je ter izpustil . . . *Grozd* ({zamisljen}). Hm . . . omagal je . . . *Klander.* Nima tiste velike enerzije in spretnosti se celó ne . . . Ze je drzal Gornika za komolec, pa se mu je izmuznil, na lepem se mu je izvil iz rok . . . Vi ste vse drugacen moz . . . *Grozd.* Jaz? . . . Mislite, da imam tisto veliko enerzijo? . . . *Klander* ({smehljaje}). In spretnost . . . Prisel sem na tihem, gospod doktor, nanagloma, da me ne prehité . . . Castitam Vam, gospod doktor . . . *Grozd* ({v zadregi, vznemirjen}). Hvala! . . . Toda dovolite -- *Klander.* Seveda, seveda . . . ali jaz nimam nobenih skritih misli . . . Preprican sem, da boste rabili svoj vpliv samo v narodov blagor. Toda spretno ste ribarili . . . Jako dobro ste ga zalotili . . No, Vasa necakinja je lepo dekle, -- zakaj bi je ne vzel? To je povsem razumljivo . . . *Grozd.* Ah da . . . da, tako je torej . . . in Vi ste se zato pozurili . . . ({Hipoma bolj energicno in dostojanstveno.}) Jaz nisem nic ribaril, gospod Klander. To je prislo, kakor pride med mladimi ljudmi. Vi ste ze od nekdaj navajeni tistih posebnih izrazov . . Hvala za castitke, gospod Klander. -- *Klander* ({ponizneje}). Nisem Vas mislil zaliti, gospod doktor! Govoril sem iskreno, kakor s starim prijateljem . . . Ali zagotavljam Vas: z Grudnom nisem imel nikoli nic opraviti. Niti brigal se nisem zanj . . . *Grozd.* Dobro, -- nic Vam nisem ocital . . . In ljudjé govoré zelo o tej stvari? *Klander.* O kateri stvari, gospod doktor? *Grozd.* No . . . o Gornikovi zenitvi . . . *Klander.* Govoré tako na tihem . . . zasumelo je po mestu . . . *Grozd.* Dobro, dobro . . . ({Hodi po sobi.}) Hvala, gospod Klander . . . *Klander.* Oprostite, gospod doktor, da sem Vas vznemirjal, in bodite uverjeni, da je moja udanost trdna in iskrena. *Grozd.* Dobro, dobro . . . Z Bogom, gospod Klander. -- ({Klander odide.}) 8. prizor. *Grozd.* *Grozd.* Taka je torej ta rec! Takrat se mi je zgodilo, kakor nikoli v zivljenju. Misel mi je padla iz neba, -- cisto nepricakovano in brez povoda, -- in nisem se je otresel . . . Zakaj bi se moralo to zgoditi? Kakó sem prisel do tega, da se ozeni Gornik z Matildo? -- Cisto na lepem, najmanjsega znamenja ni bilo . . . No, zakaj bi se ne ozenil z njo? Kaj ga ovira? -- Slovesen trenotek je bil, ko mi je padla tista misel iz nebá . . . Tukaj so vrata, tukaj je pot . . . Stvar je cisto jasna in ne more biti drugacna . . . . ({Séde.}) Bog, jaz sem slab in bolan . . . Kaksni cudni dvomi . . . Kaksna premisljevanja! . . . Ob tej uri, ko ga pricakujemo, da pride v fraku in v belih rokavicah . . . O Bog, -- zakaj mi je zavezal cevelj na levi nogi? ({Vstane, pri durih na desni.}) Matilda! 9. prizor. *Grozd*, *Matilda*. *Grozd.* Napocil je slovesen dan. Ali si pripravljena? *Matilda* ({se med vrati}). Na kaksno stvar, stricek? *Grozd.* Danes se bo dopolnila tvoja usoda, Matilda! -- Sédi. -- Ali si ze kdaj premisljevala o svojem zivljenju, o prihodnosti, o nalogah, ki te cakajo? -- *Matilda* ({bojece}). Nikoli, stricek. *Grozd.* To ni bilo lepó od tebe, zakaj cakajo te velike naloge. Zivljenje, kakorsno si zivela doslej, je bilo zelo otrocje in povrsno. Clovek ni na svetu samó, da zivi. -- Ali si mislila kdaj na mozitev? *Matilda.* Dŕ, stricek. *Grozd.* Ah, glej . . . Kedaj si mislila nanjo, na kaksen nacin? *Matilda.* Samó tako, stricek . . . splosno . . . *Grozd.* Hm! . . . Da govoriva o stvari. -- ({Hladno in odlocno.}) Danes pride Gornik, -- pride namrec tebe snubit . . . ({Hipoma se necesa domisli, zase, neodlocno.}) To se pravi . . . vrag vedi . . . ali meni je slabo, zares slabo. Zakaj mi je zavezal cevelj na levi nogi! . . . ({Zamahne, -- trdo.}) Pride te snubit, na vsak nacin, nic drugega. In ti mu bos odgovorila tole: »Dragi gospod Gornik, pocastili ste me nenavadno in tako Vam torej s posebno radostjo« -- -- ah, neumnost! Odgovori mu, kar mu hoces, ali dostojno, pametno, meni na veselje! . . . *Matilda.* Ali stricek, on je tako neizmerno smesen. *Grozd.* Gotovo. Ko bi ne bil smesen, bi te ne snubil . . . Jaz sem napravil to rec z veliko skrbjo, kot tvoj drugi oce in varuh. Upam, da si mi hvalezna, kakor se spodobi . . . Nocoj torej te zasnubi, -- jutri pride potem v fraku in rokavicah. Hm . . . jutri . . . to je vsekakor malo cudno . . . Vrag vedi, kaj mi je leglo na prsa . . . *Matilda.* Ali Vam je slabo, stricek? *Grozd.* Kdo je govoril o tem? -- In kadar te povprasa o tistih recéh, ne povési oci; to je starinsko . . . Hm . . . cudno je kljub temu . . . ({Odhaja.}) *Matilda.* Jaz Vam recem, stricek, prosim, nikar se ne hudujte -- ({Grozd odide.}) 10. prizor. *Matilda*, *Kadivec* ({od leve iz sobe}). *Matilda.* No zdaj si slisal. *Kadivec* ({séde obupen}). Kaj je storiti?! *Matilda* ({smejé}). Ali, saj pojde! -- Cisto nic se ne bo zgodilo . . . Fran, ti si tako vznemirjen . . . in take malenkosti te vznemirjajo . . . *Kadivec.* To niso malenkosti . . . Toda resnicno, Matilda, jaz sem zeló nedostojen. ({Gre k nji, iskreno in prisrcno.}) Matilda, ti dusica, to res niso malenkosti . . . Nic se ne bo zgodilo . . . Gotovo, zgodilo se ne bo nic. Toda glej, Matilda, ti dusica moja: -- kolikor jih poznam, -- edino tvoje srce je posteno, dobro, neomadezevano . . . In kadar kdo samó pomisli, kadar samó pomisli, da bi ranil tvoje cisto srce in da bi ga omazal, je moje srce v resnici ze ranjeno. Ce kdo samó pomisli, da bi se te dotaknil, -- jaz cutim, kot da bi se te bil dotaknil ze v resnici . . . Dokler te ne objamem z obema rokama, trdno in tesno, z obema mocnima rokama, -- bo moje srce nemirno in bal se bom zate. Jaz se bojim, Matilda, ce se ozirajo ze na tvojo senco . . . Zakaj, Matilda, dusica, ti ne ves, kakó te ljubim . . . *Matilda.* Fran! . . . Saj me lahko poljubis, Fran! . . . *Kadivec.* Ti! . . ({Jo poljubi.}) *Matilda.* A zdaj -- *Kadivec.* Zdaj je samó treba, da ta clovek izgine. Prej ne bo miru . . . Ce le prag prestopi s svojimi nerodnimi nogami, ze je vse v neredu. Treba je, da takoj izgine . . . *Matilda.* Danes pride snubit. *Kadivec.* Kaj mu bos odgovorila? *Matilda* ({smejé}). Kaj mu bom odgovorila, Fran? . *Kadivec.* Ah, dŕ, oprosti mi, Matilda . . . *Matilda.* Kadar pride, prisloni malo vrata in . . *Kadivec.* Ali prosim te, Matilda, kaj mislis o meni? *Matilda.* Kaj nisi poslusal ravnokar? *Kadivec.* Seveda sem poslusal, ali to je bilo cisto kaj drugega. Poslusal sem le takó . . . . slucajno . . . *Matilda.* Ker si bil ravno pri durih . . . 11. prizor. *Prejsnja*, *Siratka*. *Siratka.* Ali je gospod doktor doma? *Matilda.* Dŕ, takoj. ({Proti Grozdovi sobi.}) Stricek! Gospod Siratka! *Siratka.* Na zdravje, gospod Kadivec! *Kadivec.* Z Bogom! ({Odide na levo.}) *Grozd* ({znotraj}). Samó trenotek! *Matilda.* Z Bogom, gospod Siratka! ({Za Kadivcem.}) 12. prizor. *Siratka*, pozneje *Grozd*. *Siratka* ({gleda za obema}). Hm . . . Gornik bi bil lahko ljubosumen . . . *Grozd* ({iz svoje sobe, oblecen in obut}). Dober dan, Siratka. Ali ste se me spomnili? *Siratka.* Gospod doktor, kedaj sem pozabil na Vas? *Grozd.* Saj ste se najbolj izmed vseh drzali za Grudnov frak. *Siratka.* Jaz? Nikakor ne. Jaz sem samo gledal, studiral. *Grozd.* Vi literati uganjate torej nedostojnosti samó zaradi studij? *Siratka.* Samo zaradi studij. -- *Grozd.* Srecni ljudje: kdo Vas more krizati? -- Pa ste spustili Grudnov frak, je slabo sit? *Siratka.* Zeló slabo; ze se mu je odtrgal . . . Takoj prvo uro sem vedel, kakó se bo zgodilo. Gruden je premalo odlocen, premalo pretkŕn. Za majhne intrige je zeló sposoben, ali ce se loti kaj velikega, ne opravi nic, -- bas ker je majhen in malenkosten . . . *Grozd.* Takó ga torej sodite, -- po svojih studijah. A zdaj, ko ste dovrsili svoje studije, -- kakó bo z njegovim listom? *Siratka.* Z njegovim listom? Nimam nic opraviti z njegovim listom. *Grozd.* Ah, to je imenitno, kako ga zatajujete. Mal vetrec je zapihal, in siromak stoji sam. Vréden je socutja, boga mi . . . *Siratka.* Zagotavljam Vas, da ni imel nikoli zvestih privrzencev; to je bila samó epizoda brez pomena. Jaz na priliko -- *Grozd.* Vi ste samó studirali, da . . . A povejte mi, kaj Vas je tako ostrasilo, zakaj ste pobegnili tako hitro, -- po komaj dovrsenih studijah? *Siratka.* To so bile razlicne zunanje okolnosti, ki so pricale jasno, da Gruden ni ustvarjen za tako visoko nalogo, kakor si jo je stavil sam in da ni vreden narodovega zaupanja v toliki meri -- -- -- *Grozd.* Dŕ, dŕ, -- in tako dalje. -- Prasal sem Vas, kaj je napótilo ovce, da so ostavile pastirja? *Siratka.* Pastir je bil preneumen, to je vse. -- Lahko bi bil spravil Gornika pod svojo suknjo, ali bedaka je obsla ljubosumnost cisto na lepem . . . Neverjetno! -- In pot je bila ze takó lepo posejana . . . Ce bi bil pameten, bi ga Vi ne bili prehiteli . . . *Grozd.* Ali glejte, jaz sem ga prehitel! Imenitno prehitel, -- ne? ({Gre v stran, zamisljen.}) Hm . . . Imenitno sem ga prehitel, seveda . . . Glejte, takó se stvari spreminjajo . . . ({Smehljaje.}) Ali ste mislili, da sem na tleh? Ali ste ze molili zadusnice? Hm? . . . *Siratka* ({malodusno}). Ne, gospod doktor; . . . prosim Vas . . . jaz nisem bil nikoli med Vasimi nasprotniki . . . . *Grozd.* Samó studirali ste. -- Veste kaj, gospod Siratka, ostanite pri meni. Scuka je namrec zblaznčl. *Siratka.* Dŕ, gospod doktor, z veseljem. To, oprostite, je bil pravzaprav povod -- *Grozd.* Ha, ha, ha . . . Vi ste res znacajen clovek; upam torej, da ste dober zurnalist . . . *Siratka.* Nisem mislil takó, . . . moje sveto prepricanje . . . *Grozd.* Nŕ, nŕ . . . *Siratka.* Ali kar se tice Scuke, -- je skoda tega cloveka. Kljub vsemu socutju bo treba nastopiti odlocno proti njemu. Nikakor se ne sme dovoliti, da bi taki nedostojni, samovoljni ljudje prodajali svoj strup med narodom in rusili tiste svete ideale -- -- *Grozd.* Kaj ni bil Scuka Vas prijatelj? *Siratka.* Dŕ, -- toda kadar gre za narodov blagor, neha vsako prijateljstvo . . . 13. prizor. *Prejsnja*, *Gornik*. *Gornik.* Dober dan, gospod doktor -- -- *Grozd* ({veselo vznemirjen}). Ah, blagorodje, zelo ste me razveselili. Prosim blagorodje. ({Ponudi mu stol.}) Pricakoval sem Vas nekako s strahom . . . . Z Bogom, gospod Siratka, z Bogom! -- *Siratka.* Klanjam se, gospôda! ({Odide.}) 14. prizor. *Grozd*, *Gornik*. *Gornik.* Prisel sem na Vas dom s posebnim opravkom. Ali bi ne mogel govoriti z gospodicno Matildo? *Grozd.* O, dŕ, dŕ . . . seveda, takoj, blagorodje . . Verjemite mi, ze sem mislil, da je vse pri kraju. Zgodilo se je z mano nekaj cudnega . . . Po tistem neumnem trenotku, ko mi je zavezal cevelj na levi nogi -- -- *Gornik.* Je bilo malo cudno, res . . . *Grozd.* Dŕ, cudno je bilo; ko je zaprl vrata za seboj, je leglo náme, . . . na prsa, na obraz . . . Takó so trenotki, sami ob sebi brezpomembni, ki cloveka umorijo, a sam ne vé, kakó in zakaj . . . Od tedaj so moje misli zelo plasne in zalostne. Glejte, skoro Vas ze nisem vec pricakoval . . . *Gornik* ({v zadregi}). Dŕ, dŕ . . in jaz bi tudi . . . *Grozd.* Ali moj strah je bil neumen . . . Jaz nisem bojazljivec; v svojem zivljenju se nisem bal nikogar. Bojim se samó, ce vidim kaj novega. Kje naj primem? Kakó naj zgrabim? In v obrazu tistega blaznega cloveka je bilo nekaj novega . . . *Gornik.* Scuka ni blazen. *Grozd.* Ne . . . ne zmirom. Casih je bil pameten in imel sem ga rad. Mislim, da bi mu oprostil tudi zdaj . . . samó pride naj k meni . . . Tudi placo mu povisam . . . gotovo, saj je drugace pripraven clovek . . . *Gornik.* Ne verjamem, da bi se vrnil. *Grozd.* Morda se vrne; jaz bi rad, da bi se vrnil . . . Ali zdaj, -- zdaj je vse dobro; vse je dobro zdaj. ({Iskreno, strese Gorniku roko.}) Vi, gospod Gornik, ste res imeniten clovek. Taki ljudje mi ugajajo, oprostite . . . Takó premisljujem, ugibam ves bolan in vznemirjen . . . »Ali pride . . ali ne pride?« In on, -- posten, znacajen clovek, hodi svojo pot molcé in resno . . . brez velikih komedij, brez sentimentalnosti . . . Vi niste frazęr, in to mi jako, jako ugaja . . . *Gornik.* Dovolite, gospod doktor, Vase besede so skrivnostne . . . *Grozd.* Ne jezite se, dragi gospod Gornik . . Pride mi redkokdaj, ali kadar pride, pride z veliko mocjó. Nikoli se nisem govoril tako iskreno, kakor to uro . . . Par dni so bili oblaki nad mojo hiso, ali komaj so padle prve kaplje, -- ze se je zjasnilo . . Hvala, gospod Gornik! . . ({Se obrne v stran in se pogladi po celu.}) In se je zjasnilo . . . . Bog vedi, nisem pil vina, a sem pijan . . To ni zdravo . . ({Gorniku.}) Dovolite torej, dragi gospod Gornik . . . ({Gre proti sobi na desni.}) Matilda! 15. prizor. *Prejsnja*, *Matilda*. *Matilda.* Stricek? *Grozd* ({tiho Matildi}). Matilda, spominjaj se, kar sem ti rekel . . . Zdaj gre za narodov blagor . . . Ah, neumnost . . . Pazi, Matilda! . . . ({Gorniku s posebnim smehljajem.}) Ostavljam Vas za par minut, gospod Gornik . . oprostite . . ({Odide.}) 16. prizor. *Gornik*, *Matilda*. *Gornik.* Klanjam se, gospodicna Matilda! -- *Matilda.* Dober dan, gospod Gornik! -- *Gornik.* Gospodicna Matilda, razjasniti Vam moram neko stvar, prositi Vas moram oproscenja -- *Matilda.* Zakaj pa se niste sli odtod? *Gornik.* Pojdem takoj. -- Ali jaz ne bi rad, da bi se spominjali name z grenkim srcem. Tukaj je tako malo dobrih ljudij, in Vi ste med njimi; zato bi mi bilo zal, da bi se Vam zameril. Povem Vam odkrito in po pravici, da nisem bil nikoli zaljubljen v Vas . . . *Matilda* ({k durim na desni}). Zdaj torej slisis -- *Gornik.* Prosim? *Matilda.* Duri so zaskripale . . . In potem? *Gornik.* Potem? *Matilda.* Odkod pa je potem prisla ta neumnost? Kdo pa je sploh govoril o nji? *Gornik.* Jaz sem nedolzen . . . ({Resno.}) Morda je kriva neka posebna stran mojega znacaja. Premehak sem namrec. Ce mi kdo rece: »Ozeni se, prijatelj, meni na veselje!« -- pa se ozenim . . . . *Matilda.* No, prosim Vas, ali Vam je kdo rekel --? *Gornik.* Sevéda. Saj v tem je vsa cudovitost te stvari. Gospod doktor Grozd se je namenil, -- prijel me je za róko ter me potegnil za sabo . . . In jaz sem hodil za njim . . . Cemu se je to zgodilo, sam Bog vedi! . . . *Matilda.* Stric Vam je dejal, da se ozenite? *Gornik.* Ali mi je dejal? . . . Nic mi ni dejal: prijel me je za roko in jaz sem hodil za njim . . . O Bog, zalostno je moje zivljenje . . . Jaz nimam veselja, ne mirú, ne prijateljev . . . Pridem, in vsujejo se okoli mene, scipljejo me od vseh straní. Po mojem hrbtu bi lazili navzgor; samó do mojega hrbta jim je . . . Ali jaz ne maram teh stvari. Imam denarja in imam znancev na razlicnih stolicah in prestolih; za to so me izbrali ljudjé za svojega hlapca, da bi jim sluzil s svojim denarjem in da bi prosil zanje krog stolic in prestolov . . . Zalostno je moje zivljenje . . . *Matilda* ({mehkeje}). Gospod Gornik, zakaj se ne skrijete? Zakaj ne pobegnete v samoto, v gozd? Jaz na Vasem mestu bi si napravila vilo visoko gori, kje v gorovju, sredi jelk in skal . . . To bi bilo krasno . . . imeli bi miru in veselja. *Gornik.* To nameravam, gospodicna Matilda. Hotel sem samó pogledati svet. Po ocetovi smrti sem stopil iz hise, da bi si malo ogledal. Ali svet je strasen. Samó malo ljudij je dobrih in iskrenih, ali jaz se zamerim vsem, postenim in nepostenim. Nikar se ne hudujte name, gospodicna Matilda. *Matilda.* Jaz se ne hudujem cisto nic, gospod Gornik. Samó . . . . prisli ste takó neumno . . . . Zakaj niste rekli takoj, da ne marate zame? *Gornik.* Kakó bi mogel reci kaj takega? . . . Hotel sem, toda beseda mi je ostala na jeziku . . . Tudi pobegniti sem hotel ze davno; sinoci, predsinocnjem. Ali drzalo me je nekaj za suknjo . . . Ah, jaz sem takó mehak, takó neumen, takó len. Ni ga na svetu nesrecnejsega cloveka. *Matilda.* Ali zdaj vendar pojdete? *Gornik.* Gotovo, zdaj pojdem! . . . Domá je pospravljeno vse. Peter je pospravil kovcege; popotna suknja lezi na zofi, palica na mizi. Vse je pripravljeno. In kadar pojdem, napravim ovinek . . . dalec na okoli pojdem, da ne zaidem na Vase stopnice in da mi ne padejo kovcegi iz rok . . . *Matilda.* Prosim Vas, gospod Gornik, varujte se -- -- *Gornik.* Brez strahú, -- takó je zapisano . . . ({Vstane.}) Gospodicna Matilda, ce se kedaj spomnite name, nikar se ne zgrazajte! *Matilda.* Bog z Vami, gospod Gornik . . . *Gornik* ({otozno}). Rad bi dal rokó gospodu Kadivcu. Prosim, gospodicna, recite mu, da ga pozdravljam. *Matilda* ({k durim}). Fran! 17. prizor. *Prejsnja*, *Kadivec*. *Matilda.* Poslovi se od gospoda Gornika! *Kadivec.* Z Bogom, gospod Gornik . . Zakaj se niste hoteli takrat streljati? *Gornik.* Se ne streljam rad; je zmirom nekaj nevarnosti zraven. -- Oprostite mi, gospod Kadivec, nikoli nisem mislil nic hudega o Vas . . . *Kadivec.* Potujte srecno, gospod Gornik . . . Tudi jaz Vas nisem mislil zaliti . . . ali zakaj ste bili takó nerodni? *Gornik.* Kakor je cloveku usojeno . . . . Z Bogom! *Kadivec* in *Matilda* ({ga spremita do vrat}). Z Bogom! -- ({Gornik odide.}) 18. prizor. *Kadivec* in *Matilda*. ({Kadivec in Matilda se oddahneta.}) *Matilda.* In stric? *Kadivec.* Hm! *Matilda.* To bo nekaj strasnega . . . *Kadivec.* Ah, -- tega se je treba otresti; skrajni cas je. Cemu se klativa tod okoli, po teh sobah, Matilda? Zakaj bi ne zivela zase, -- koga potrebujeva poleg sebe? Jaz sem sit tega zivljenja . . . *Matilda.* In kaj mislis? *Kadivec.* Nic posebnega. To je vendar smesno . . ({Vstane.}) Bóga mi, sele zdaj, v tem trenotku mi je prislo na pamet, kako neizmerno neumno je to. Zakaj ticiva pod nadzorstvom? Kdo je kaj storil zame in zate? . . . Zakaj bi si ne izbrala drugega stanovanja? . . Stric naju vzgaja, -- kaksna vzgoja! Midva se tudi samá lahko vzgajava! *Matilda.* Fran! *Kadivec.* Preneumno je to! -- Ti zivis od denarja svojega oceta, jaz od denarja svoje matere . . . Odvisna nisva od nikogar, -- in vendar trepeceva pred tem clovekom. Neumno, sakrament! *Matilda.* Ali Fran, ti si nehvalezen! *Kadivec.* Ah, hvaleznost! . . . Kadar pride, mu porecem energicno: »Gospod doktor, dajte mi racun o svojem gospodarstvu, o svojih stroskih, o tisti neumni vzgoji. Jaz sem tega zivljenja sit!« 19. prizor. *Prejsnja*, *Grozd*. *Grozd* ({zacuden}). Kje pa je Gornik? *Kadivec* ({malodusno}). Ah . . . Gornik . . . *Matilda.* No . . . Gornik . . . *Grozd.* Kaj je z Gornikom? *Matilda.* Sel je. *Grozd.* Kakó to, da je sel . . . . Kaj sta govorila? *Matilda.* Ah, . . . nic posebnega . . . *Grozd.* Fran, pojdi studirat! *Kadivec.* Gospod doktor . . . *Grozd.* Gospod doktor? . . Pojdi studirat! . . *Kadivec.* Povedati Vam imam nekaj zelo vaznega. *Grozd.* Glej, glej . . ({Razjarjen.}) To je impertinentno. ({Matildi.}) Kaj sta govorila? *Matilda.* Stricek -- -- -- *Grozd.* Kaj si mu odgovorila? *Matilda.* Ali stricek, saj me se nic prasal ni. *Grozd* ({prepaden}). Kakó, da te ni nic prasal? ({Nekdo trka, vstopi Grudnovka.}) 20. prizor. *Prejsnji*, *Grudnovka*. *Grozd* ({hladno}). Zeló me veseli, milostiva. Od kod ta cast? *Grudnovka.* Dober dan, gospod doktor. ({Kadivcu in Matildi.}) Dober dan. -- ({Grozdu.}) Prisla sem Vas svarit, gospod doktor! . . . *Grozd.* S tabo bom govoril pozneje, Matilda; -- in s tabo, Fran! *Kadivec.* Jaz bi tudi rad govoril z Vami . . . *Matilda.* Fran! ({Kadivec in Matilda odideta.}) 21. prizor. *Grozd*, *Grudnovka*. *Grozd* ({gleda molcé za njima, po prestanku}). Prisli ste me svarit? *Grudnovka.* Dŕ . . . na Vaso in seveda tudi na svojo korist. *Grozd.* Seveda, -- sedite prosim! *Grudnovka.* Vi veste, da je ta razdor jako neumen. *Grozd.* Kdo ga je provzrocil? *Grudnovka.* To se ne prasa. -- Ali mislite, gospod doktor, da so sanse na Vasi strani? *Grozd.* Jaz mislim to. *Grudnovka.* Torej se varate. Tehtnica je sedaj cisto ravnotezna, niti za betvico niste boljsi. Ce se pametno ne okrenemo, pademo vsi skupaj. *Grozd.* Prisli ste k meni v skrbéh . . Do mene Vam ni nic, to je gotovo; -- kaj torej nameravate? *Grudnovka.* Do Vas mi res ni veliko; vsak skrbi zase. Ali ravno zategadelj sem prisla k Vam. Nasa rec je vzajemna . . . Prosim, poslusajte: -- recimo, da se pricne boj na zivljenje in smrt. Doslej smo se greli vsi skupaj pod enim plascem, in pod tem plascem se je godilo precej nedelikatnih stvari. Ce se pricne boj na zivljenje in smrt, bodo prihajale na dan te nedelikatne stvari; a v svetli luci se vidijo take nedelikatnosti se bolj nedelikatne, kot so v resnici. Nam bi to ne bilo prijetno, -- ali bi bilo prijetno Vam? *Grozd.* Kdo mi more kaj ocitati? *Grudnovka.* Dobro, -- tako bi lahko rekli z vsem ponosom, -- ko bi imeli za sabo kakorsnokoli zaslombo. Ali glejte, tehtnica je ravnovésna . . Tudi Vam se je izvil Gornik iz rok. *Grozd* ({prestrasen}). Kakó, da se mi je izvil iz rok? *Grudnovka* ({smejé}). Kaj res mislite --? *Grozd* ({v zadregi}). Jaz ne mislim nic . . . ({Gre korak po sobi, zamisljen, prepaden.}) Takó se mi je izvil iz rok . . . *Grudnovka.* Treba se je tolaziti. Vi ste bili prav tako nerodni kakor moj moz . . . Nekaj smesnega je bilo na tem razdoru, ali lahko bi se blamirali se bolj . . . Zdaj je cas, da se stvar zakrije in pozabi . . . *Grozd* ({pocasi}). Milostiva, jaz Vam nic ne zaupam. Ali ste prisli, da bi spravili iz mene besedo, ali ste me prisli plasit? . . . Danes so bili pri meni ljudje, ki ste jih se vceraj drzali na konopcu! . . . *Grudnovka.* Ali, gospod doktor, kako govorite? Jutri bodo tisti ljudje zopet pri meni, ce zapiha veter le nekoliko na mojo stran. Prisli so k Vam, ker so se zmotili. Ti ljudje bi bili dober termometer, ko bi ne bili tako neumni . . Nevarnost je cisto drugod. Ce hocemo ostati, kar smo, namrec _narod_, je treba, da spravimo svoje stvari pod streho in da se pripravimo . . . . Kaj ste storili Scuki? *Grozd.* Kako ste vi vsi natanko zacutili, da me je nekdo ranil, da so se mi zazibala tlŕ pod nogami. ({Razjarjen.}) Ali jaz vam recem, vam vsem skupaj, da to ni moja poslednja ura. Varali ste se jako . . . Kakó me hocete ponizati, kako hodite okoli mene, kakor okoli bolnega otroka! . . . Ali jaz nisem slab, nisem bolan . . . Cemu prihajate s tistimi strahovi? Tudi strahov se ne bojim . . . Kaj morem zato, ce mi je zavezal cevelj na levi nogi? Ali sem mu zapovedal? . . . Tudi Vi ste se zmotili! -- Kaj sem izgubil v tem casu, v teh kratkih dneh? Nicesar nisem izgubil, niti trohice svoje moci . . . Vrnil se bo k meni, skesan in majhen . . . Poznam te ljudi . . . Vrnil se bo goljufan, raztrgan in slab. Jaz poznam te strahove! Mnogo jih je ze bilo in vsi so poginili, jaz pa sem ostal . . . Zmotili ste se nad mano, milostiva! Tehtnica je ravnovesna, sanse so enake? . . . Hej! . . . Jaz zaklicem, samó pomignem, in narod hodi za mano . . . Dŕ, neumna je ta slabost; prisla je samó slucajno, od obile vecerje . . . Tako ste se zmotili nad menoj, ravno v tej uri, ko stojim visje nego sem stal kdaj prej . . . Gornik se mi je izvil iz rok? . . . Varate se; on ne more iz mojih rok, privezal sem ga z mocnimi jermeni . . . Obslo me je nekaj slabosti, in v tistih trenotkih sem mislil tudi jaz, da drsam navzdol. Ali moja tla so trdna, nenavadno trdna! -- *Grudnovka* ({vstane}). Torej pozneje, gospod doktor. Ce mislite, da se ni zadnji cas, tedaj potrpimo. Na svidenje! *Grozd.* Nisem mislil takó. Naj me pride Vas moz prosit oproscenja. Lahko mu oprostim, ker nimam od njega ne skode, ne koristi . . . *Grudnovka.* Dokler govorite o oproscenju, se o spravi ne more govoriti. Pozneje torej. ({Mraci se.}) *Grozd.* Torej nikoli . . . ({Katarina pride.}) 22. prizor. *Prejsnja*, *Katarina*. *Katarina.* Vino je pripravljeno. Ali hoces luci? *Grozd.* Ne. ({Katarina odide.}) 23. prizor. *Grozd*, *Grudnovka*. *Grudnovka* ({vstane, odhaja}). Prisla sem Vas svarit; varujte se; taki strahovi kakor je Scuka so nevarni. *Grozd* ({tisje}). Jaz se jih ne bojim . . . ({Hipoma neodlocno.}) Toda . . . zahvalim Vas, milostiva . . . Ali res mislite, da je tehtnica ravnovesna, da je cas skrajen? *Grudnovka.* Vi ste rekli, da ni. *Grozd* ({zamisljen}). Leglo mi je na srce, in nece stran! -- Z Bogom, milostiva! 24. prizor. *Prejsnja*, *Siratka*, *Klander*, *Kremzar* ({pridejo prepadeni}). *Siratka.* Ali ste slisali, kaj je napravil? *Kremzar.* To presega vse meje dostojnosti. *Klander.* Zapreti takega cloveka! Saj je zblaznel. Na cesti naj ga aretirajo. *Grozd* ({prestrasen}). Kaj je napravil Scuka? *Siratka.* Slab dovtip je napravil; ali taki dovtipi so nevarni, -- vrag vedi, kaj lahko pride iz takih dovtipov. Prosim, cujte: -- *Kremzar.* Na tak nacin se rusijo ideali; takó se spodkopuje vera v avtoritete. To bi morala zabraniti vlada! -- *Klander.* Policija bi morala poseci vmes! *Siratka.* Cujte! ({Velik list papirja v roki.}) »Jaz ne govorim za tiste ljudi, ki niso vec ljudje s krvjó in mesom, temvec stevilke v tolpi; ne za tiste ljudi, ki se jim zdé fraze o narodovem blagru, o narodovih idealih, o avtoritetah, tradicijah, zákonih in tako dalje svete in nedotakljive. Zakaj to niso vec ljudje, temvec stevilke v tolpi, brez zivljenja in brez ponosa . . . Za tiste govorim, ki jim je ljubsa cinicna resnica, nego blagoslovljena laz . . .« Prosim, poslusajte, ali ni to blazno? -- *Grozd.* Kje je dal to tiskat? Kdo se je predrznil to tiskat --? *Klander.* Le naprej. *Siratka.* Prosim. -- Gospod doktor, prosim. Tukaj meri na Vas, -- imenuje Vas indirektno, oprostite, -- svinjo. *Kremzar.* Impertinentno, nedostojno! *Siratka.* »Doktor Grozd bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik, -- za narodov blagor. Tudi doktor Gruden bi bil rad minister ali dvorni svetnik, -- tudi za narodov blagor. Vse, dragi moji, vse za narodov blagor. Kdor dandanes javno laze, -- laze za narodov blagor. Kdor govori javno resnico, -- ga smesijo in preganjajo ter napósled unicijo, -- za narodov blagor! -- In za narodove ideale; -- ta narod ima namrec ideale -- in koliko idealov! Le prestopi se nerodno na cesti, pa stopis idealu na kurje okó! In kaksni boji se bijejo za te ideale! Ti, dragi moj, nimas nobenih idealov, niti ne ves, kaj so ideali, tudi tvoj prijatelj jih nima. Ali ti in tvoj prijatelj skupaj se imenujeta narod ter imata ideale! In za te vajine ideale se borita doktor Grozd in doktor Gruden. Doktor Grozd bi dal za te vajine ideale svojo necakinjo in doktor Gruden svojo zeno . . Za te ideale in za narodov blagor!« *Kremzar.* Impertinentno. *Siratka.* »Doktor Grozd in doktor Gruden sta postena cloveka. Zakaj bi ne skrbela zase, kakor skrbimo zase mi drugi? Ti, dragi moj, trgujes s suknjami, doktor Grozd trguje z narodovimi ideali! Razlocek je samó ta, da je suknjo tezje napraviti in tezje zakrpati, nego navaden ideal . . .« *Klander.* In ljudje ga poslusajo . . . *Siratka.* V predmestju, v tistih zakotnih gostilnah si je zbral svoje brloge in svoje ljudi . . . Kaj bo iz tega? 25. prizor. *Prejsnji*, *Mrmolja* in *Mrmoljevka*. *Mrmolja.* Gospôda, -- gospod doktor . . . . Jaz nisem mislil, da bi bilo mogoce kaj takega v nasem pohlevnem, poboznem narodu . . . Pomislite, prosim . . . *Kremzar.* Ali ste tudi Vi ze citali? *Mrmoljevka.* Gospod doktor, v Vasih rokah je zdaj resitev, je pomoc. In takega cloveka ste gojili na svojih prsih, da zdaj s svojim cinizmom podira, kar so zidali najidealnejsi nasi mozje v tolikih in tolikih trudapolnih letih, s sveto ljubeznijo v srcu, polni zvisenih idej, posebno tiste svete ideje, ki dandanes -- *Grudnovka.* Gospod doktor, ali mislite, da ni skrajni cas? . . . ({Zmraci se.}) 26. prizor. *Prejsnji*, *Gruden* ({prisope razburjen}). *Gruden.* Doktore; -- stvar je pri kraju, stran z neumnostmi. Zdaj moramo nastopiti energicno, vsi skupaj, vsi posteni in pametni ljudje! . . . Meni so razbili okna . . . *Vsi.* Ah . . .! Kdo? Kdaj? *Grudnovka.* Tebi prvemu? *Gruden.* Par ljudij, neizobrazenih, polpijanih; ce so delali iz objesti ali v resnici, -- meni ni bilo lahko pri srcu. Jaz se bojim takih ljudij. *Grozd.* Ali je bil Scuka med njimi? *Gruden.* Slisal sem njegov glas, -- smejal se je. Stal sem na stopnicah, -- a potem preko vrta k tebi. *Grozd.* Stopimo mu na tilnik, da bo odprl ocí . . . ({Dá Grudnu rokó.}) *Gruden.* Oprosti, doktore! *Mrmolja.* Jaz mislim, da je to eden najvaznejsih trenotkov v zgodovini nasega naroda. 27. prizor. *Prejsnji*, *Kadivec*, *Matilda*. *Kadivec.* Gospod doktor, -- mislila sva, da ste sami. *Grozd.* Kaj je? *Kadivec.* Predstavljam Vam svojo nevesto! *Grozd.* Tepec! Pojdi studirat! *Kadivec.* Matilda, -- se danes pojdeva studirat; -- na Dunaj! ({Sipe na oknu zazvenkecejo na tlŕ, zunaj hrup, smeh in nerazumljivi klici; vsi prepadeni, -- hipoma se hrup deloma poleze.}) *Glas Scukov* ({pod oknom}). Gospod doktor, -- doktor Grozd! ({Pocasi, -- zelo glasno, razlocno, s kratkimi prestanki.}) Ali niste cutili, da sem Vas vgriznil, -- -- ko sem Vam zavezal cevelj na levi nogi? -- -- Moji zobje so bili -- -- strupeni. -- -- Kmalu boste legli na postelj, -- -- in z Vami bo legel narodov blagor -- -- in bodo legli narodovi ideali -- -- Zakaj zacenja se boj -- -- proti blagru naroda -- -- proti narodovim idealom. -- -- Do svidenja! -- ({Okna zazvenkecejo z nova; zunaj hrup in smeh.}) *Grozd.* Gospôda, zberite se okoli mene v tem tezkem trenotku. Vsi cutimo, da je v nevarnosti najsvetejse, kar imamo, da so v nevarnosti najdrazje nase svetinje. Tisti strup, ki ga dihajo ze oddavna veliki, propali narodi, se hoce priplaziti tihotapsko v verni, nedolzni nas narod . . . Gospôda -- meni je tezko pri srcu -- ostavite me . . . Siratka, poklicite Gornika . . . on je nasa resitev . . . poklicite Gornika . . . Matilda! . . . ({Matilda in Kadivec pri vratih.}) *Matilda.* Z Bogom, stricek! *Grozd.* Kam gres, Matilda? *Matilda.* Na Dunaj, stricek! 28. prizor. *Prejsnji*, *Gornik*. *Gornik* ({v angleskem plascu, kovceg v roki, sluga za njim.}) Z Bogom, gospod doktor; z Bogom, gospôda; ni mi dalo srce, da bi Vas ne pogledal se enkrat. Z Bogom! *Grozd.* Gospod Gornik! *Kadivec.* Stran, gospod Gornik! *Gornik* ({se okrene}). Z Bogom! ({Odide.}) *Grozd* ({unicen}). Matilda! *Grudnovka.* Ali ste resnicno upali? Skrajni cas je bil . . . glejte! *Matilda* in *Kadivec*. Z Bogom! ({Odideta.}) *Grozd* ({pocasi proti levi}). Ostavite me! . . . Kdo je razbil te sipe? -- Tisk »Národne tiskarne« v Ljubljani. End of the Project Gutenberg EBook of Za narodov blagor, by Ivan Cankar *** END OF THIS PROJECT GUTENBERG EBOOK ZA NARODOV BLAGOR *** ***** This file should be named 34126-8.txt or 34126-8.zip ***** This and all associated files of various formats will be found in: https://www.gutenberg.org/3/4/1/2/34126/ Produced by Peter Podgorsek, Mariano Cecowski and the Online Distributed Proofreading Team at https://www.pgdp.net (This book was produced from scanned images of public domain material from the Google Print project.) Updated editions will replace the previous one--the old editions will be renamed. Creating the works from public domain print editions means that no one owns a United States copyright in these works, so the Foundation (and you!) can copy and distribute it in the United States without permission and without paying copyright royalties. Special rules, set forth in the General Terms of Use part of this license, apply to copying and distributing Project Gutenberg-tm electronic works to protect the PROJECT GUTENBERG-tm concept and trademark. Project Gutenberg is a registered trademark, and may not be used if you charge for the eBooks, unless you receive specific permission. If you do not charge anything for copies of this eBook, complying with the rules is very easy. You may use this eBook for nearly any purpose such as creation of derivative works, reports, performances and research. They may be modified and printed and given away--you may do practically ANYTHING with public domain eBooks. Redistribution is subject to the trademark license, especially commercial redistribution. *** START: FULL LICENSE *** THE FULL PROJECT GUTENBERG LICENSE PLEASE READ THIS BEFORE YOU DISTRIBUTE OR USE THIS WORK To protect the Project Gutenberg-tm mission of promoting the free distribution of electronic works, by using or distributing this work (or any other work associated in any way with the phrase "Project Gutenberg"), you agree to comply with all the terms of the Full Project Gutenberg-tm License (available with this file or online at https://gutenberg.org/license). Section 1. General Terms of Use and Redistributing Project Gutenberg-tm electronic works 1.A. By reading or using any part of this Project Gutenberg-tm electronic work, you indicate that you have read, understand, agree to and accept all the terms of this license and intellectual property (trademark/copyright) agreement. If you do not agree to abide by all the terms of this agreement, you must cease using and return or destroy all copies of Project Gutenberg-tm electronic works in your possession. If you paid a fee for obtaining a copy of or access to a Project Gutenberg-tm electronic work and you do not agree to be bound by the terms of this agreement, you may obtain a refund from the person or entity to whom you paid the fee as set forth in paragraph 1.E.8. 1.B. "Project Gutenberg" is a registered trademark. It may only be used on or associated in any way with an electronic work by people who agree to be bound by the terms of this agreement. There are a few things that you can do with most Project Gutenberg-tm electronic works even without complying with the full terms of this agreement. See paragraph 1.C below. There are a lot of things you can do with Project Gutenberg-tm electronic works if you follow the terms of this agreement and help preserve free future access to Project Gutenberg-tm electronic works. See paragraph 1.E below. 1.C. The Project Gutenberg Literary Archive Foundation ("the Foundation" or PGLAF), owns a compilation copyright in the collection of Project Gutenberg-tm electronic works. Nearly all the individual works in the collection are in the public domain in the United States. If an individual work is in the public domain in the United States and you are located in the United States, we do not claim a right to prevent you from copying, distributing, performing, displaying or creating derivative works based on the work as long as all references to Project Gutenberg are removed. Of course, we hope that you will support the Project Gutenberg-tm mission of promoting free access to electronic works by freely sharing Project Gutenberg-tm works in compliance with the terms of this agreement for keeping the Project Gutenberg-tm name associated with the work. You can easily comply with the terms of this agreement by keeping this work in the same format with its attached full Project Gutenberg-tm License when you share it without charge with others. 1.D. The copyright laws of the place where you are located also govern what you can do with this work. Copyright laws in most countries are in a constant state of change. If you are outside the United States, check the laws of your country in addition to the terms of this agreement before downloading, copying, displaying, performing, distributing or creating derivative works based on this work or any other Project Gutenberg-tm work. The Foundation makes no representations concerning the copyright status of any work in any country outside the United States. 1.E. Unless you have removed all references to Project Gutenberg: 1.E.1. The following sentence, with active links to, or other immediate access to, the full Project Gutenberg-tm License must appear prominently whenever any copy of a Project Gutenberg-tm work (any work on which the phrase "Project Gutenberg" appears, or with which the phrase "Project Gutenberg" is associated) is accessed, displayed, performed, viewed, copied or distributed: This eBook is for the use of anyone anywhere at no cost and with almost no restrictions whatsoever. You may copy it, give it away or re-use it under the terms of the Project Gutenberg License included with this eBook or online at www.gutenberg.org 1.E.2. If an individual Project Gutenberg-tm electronic work is derived from the public domain (does not contain a notice indicating that it is posted with permission of the copyright holder), the work can be copied and distributed to anyone in the United States without paying any fees or charges. If you are redistributing or providing access to a work with the phrase "Project Gutenberg" associated with or appearing on the work, you must comply either with the requirements of paragraphs 1.E.1 through 1.E.7 or obtain permission for the use of the work and the Project Gutenberg-tm trademark as set forth in paragraphs 1.E.8 or 1.E.9. 1.E.3. If an individual Project Gutenberg-tm electronic work is posted with the permission of the copyright holder, your use and distribution must comply with both paragraphs 1.E.1 through 1.E.7 and any additional terms imposed by the copyright holder. Additional terms will be linked to the Project Gutenberg-tm License for all works posted with the permission of the copyright holder found at the beginning of this work. 1.E.4. Do not unlink or detach or remove the full Project Gutenberg-tm License terms from this work, or any files containing a part of this work or any other work associated with Project Gutenberg-tm. 1.E.5. Do not copy, display, perform, distribute or redistribute this electronic work, or any part of this electronic work, without prominently displaying the sentence set forth in paragraph 1.E.1 with active links or immediate access to the full terms of the Project Gutenberg-tm License. 1.E.6. You may convert to and distribute this work in any binary, compressed, marked up, nonproprietary or proprietary form, including any word processing or hypertext form. However, if you provide access to or distribute copies of a Project Gutenberg-tm work in a format other than "Plain Vanilla ASCII" or other format used in the official version posted on the official Project Gutenberg-tm web site (www.gutenberg.org), you must, at no additional cost, fee or expense to the user, provide a copy, a means of exporting a copy, or a means of obtaining a copy upon request, of the work in its original "Plain Vanilla ASCII" or other form. Any alternate format must include the full Project Gutenberg-tm License as specified in paragraph 1.E.1. 1.E.7. Do not charge a fee for access to, viewing, displaying, performing, copying or distributing any Project Gutenberg-tm works unless you comply with paragraph 1.E.8 or 1.E.9. 1.E.8. You may charge a reasonable fee for copies of or providing access to or distributing Project Gutenberg-tm electronic works provided that - You pay a royalty fee of 20% of the gross profits you derive from the use of Project Gutenberg-tm works calculated using the method you already use to calculate your applicable taxes. The fee is owed to the owner of the Project Gutenberg-tm trademark, but he has agreed to donate royalties under this paragraph to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation. Royalty payments must be paid within 60 days following each date on which you prepare (or are legally required to prepare) your periodic tax returns. Royalty payments should be clearly marked as such and sent to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation at the address specified in Section 4, "Information about donations to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation." - You provide a full refund of any money paid by a user who notifies you in writing (or by e-mail) within 30 days of receipt that s/he does not agree to the terms of the full Project Gutenberg-tm License. You must require such a user to return or destroy all copies of the works possessed in a physical medium and discontinue all use of and all access to other copies of Project Gutenberg-tm works. - You provide, in accordance with paragraph 1.F.3, a full refund of any money paid for a work or a replacement copy, if a defect in the electronic work is discovered and reported to you within 90 days of receipt of the work. - You comply with all other terms of this agreement for free distribution of Project Gutenberg-tm works. 1.E.9. If you wish to charge a fee or distribute a Project Gutenberg-tm electronic work or group of works on different terms than are set forth in this agreement, you must obtain permission in writing from both the Project Gutenberg Literary Archive Foundation and Michael Hart, the owner of the Project Gutenberg-tm trademark. Contact the Foundation as set forth in Section 3 below. 1.F. 1.F.1. Project Gutenberg volunteers and employees expend considerable effort to identify, do copyright research on, transcribe and proofread public domain works in creating the Project Gutenberg-tm collection. Despite these efforts, Project Gutenberg-tm electronic works, and the medium on which they may be stored, may contain "Defects," such as, but not limited to, incomplete, inaccurate or corrupt data, transcription errors, a copyright or other intellectual property infringement, a defective or damaged disk or other medium, a computer virus, or computer codes that damage or cannot be read by your equipment. 1.F.2. LIMITED WARRANTY, DISCLAIMER OF DAMAGES - Except for the "Right of Replacement or Refund" described in paragraph 1.F.3, the Project Gutenberg Literary Archive Foundation, the owner of the Project Gutenberg-tm trademark, and any other party distributing a Project Gutenberg-tm electronic work under this agreement, disclaim all liability to you for damages, costs and expenses, including legal fees. YOU AGREE THAT YOU HAVE NO REMEDIES FOR NEGLIGENCE, STRICT LIABILITY, BREACH OF WARRANTY OR BREACH OF CONTRACT EXCEPT THOSE PROVIDED IN PARAGRAPH 1.F.3. YOU AGREE THAT THE FOUNDATION, THE TRADEMARK OWNER, AND ANY DISTRIBUTOR UNDER THIS AGREEMENT WILL NOT BE LIABLE TO YOU FOR ACTUAL, DIRECT, INDIRECT, CONSEQUENTIAL, PUNITIVE OR INCIDENTAL DAMAGES EVEN IF YOU GIVE NOTICE OF THE POSSIBILITY OF SUCH DAMAGE. 1.F.3. LIMITED RIGHT OF REPLACEMENT OR REFUND - If you discover a defect in this electronic work within 90 days of receiving it, you can receive a refund of the money (if any) you paid for it by sending a written explanation to the person you received the work from. If you received the work on a physical medium, you must return the medium with your written explanation. The person or entity that provided you with the defective work may elect to provide a replacement copy in lieu of a refund. If you received the work electronically, the person or entity providing it to you may choose to give you a second opportunity to receive the work electronically in lieu of a refund. If the second copy is also defective, you may demand a refund in writing without further opportunities to fix the problem. 1.F.4. Except for the limited right of replacement or refund set forth in paragraph 1.F.3, this work is provided to you 'AS-IS' WITH NO OTHER WARRANTIES OF ANY KIND, EXPRESS OR IMPLIED, INCLUDING BUT NOT LIMITED TO WARRANTIES OF MERCHANTIBILITY OR FITNESS FOR ANY PURPOSE. 1.F.5. Some states do not allow disclaimers of certain implied warranties or the exclusion or limitation of certain types of damages. If any disclaimer or limitation set forth in this agreement violates the law of the state applicable to this agreement, the agreement shall be interpreted to make the maximum disclaimer or limitation permitted by the applicable state law. The invalidity or unenforceability of any provision of this agreement shall not void the remaining provisions. 1.F.6. INDEMNITY - You agree to indemnify and hold the Foundation, the trademark owner, any agent or employee of the Foundation, anyone providing copies of Project Gutenberg-tm electronic works in accordance with this agreement, and any volunteers associated with the production, promotion and distribution of Project Gutenberg-tm electronic works, harmless from all liability, costs and expenses, including legal fees, that arise directly or indirectly from any of the following which you do or cause to occur: (a) distribution of this or any Project Gutenberg-tm work, (b) alteration, modification, or additions or deletions to any Project Gutenberg-tm work, and (c) any Defect you cause. Section 2. Information about the Mission of Project Gutenberg-tm Project Gutenberg-tm is synonymous with the free distribution of electronic works in formats readable by the widest variety of computers including obsolete, old, middle-aged and new computers. It exists because of the efforts of hundreds of volunteers and donations from people in all walks of life. Volunteers and financial support to provide volunteers with the assistance they need are critical to reaching Project Gutenberg-tm's goals and ensuring that the Project Gutenberg-tm collection will remain freely available for generations to come. In 2001, the Project Gutenberg Literary Archive Foundation was created to provide a secure and permanent future for Project Gutenberg-tm and future generations. To learn more about the Project Gutenberg Literary Archive Foundation and how your efforts and donations can help, see Sections 3 and 4 and the Foundation web page at https://www.pglaf.org. Section 3. Information about the Project Gutenberg Literary Archive Foundation The Project Gutenberg Literary Archive Foundation is a non profit 501(c)(3) educational corporation organized under the laws of the state of Mississippi and granted tax exempt status by the Internal Revenue Service. The Foundation's EIN or federal tax identification number is 64-6221541. Its 501(c)(3) letter is posted at https://pglaf.org/fundraising. Contributions to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation are tax deductible to the full extent permitted by U.S. federal laws and your state's laws. The Foundation's principal office is located at 4557 Melan Dr. S. Fairbanks, AK, 99712., but its volunteers and employees are scattered throughout numerous locations. Its business office is located at 809 North 1500 West, Salt Lake City, UT 84116, (801) 596-1887, email business@pglaf.org. Email contact links and up to date contact information can be found at the Foundation's web site and official page at https://pglaf.org For additional contact information: Dr. Gregory B. Newby Chief Executive and Director gbnewby@pglaf.org Section 4. Information about Donations to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation Project Gutenberg-tm depends upon and cannot survive without wide spread public support and donations to carry out its mission of increasing the number of public domain and licensed works that can be freely distributed in machine readable form accessible by the widest array of equipment including outdated equipment. Many small donations ($1 to $5,000) are particularly important to maintaining tax exempt status with the IRS. The Foundation is committed to complying with the laws regulating charities and charitable donations in all 50 states of the United States. Compliance requirements are not uniform and it takes a considerable effort, much paperwork and many fees to meet and keep up with these requirements. We do not solicit donations in locations where we have not received written confirmation of compliance. To SEND DONATIONS or determine the status of compliance for any particular state visit https://pglaf.org While we cannot and do not solicit contributions from states where we have not met the solicitation requirements, we know of no prohibition against accepting unsolicited donations from donors in such states who approach us with offers to donate. International donations are gratefully accepted, but we cannot make any statements concerning tax treatment of donations received from outside the United States. U.S. laws alone swamp our small staff. Please check the Project Gutenberg Web pages for current donation methods and addresses. Donations are accepted in a number of other ways including including checks, online payments and credit card donations. To donate, please visit: https://pglaf.org/donate Section 5. General Information About Project Gutenberg-tm electronic works. Professor Michael S. Hart was the originator of the Project Gutenberg-tm concept of a library of electronic works that could be freely shared with anyone. For thirty years, he produced and distributed Project Gutenberg-tm eBooks with only a loose network of volunteer support. Project Gutenberg-tm eBooks are often created from several printed editions, all of which are confirmed as Public Domain in the U.S. unless a copyright notice is included. Thus, we do not necessarily keep eBooks in compliance with any particular paper edition. Most people start at our Web site which has the main PG search facility: https://www.gutenberg.org This Web site includes information about Project Gutenberg-tm, including how to make donations to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation, how to help produce our new eBooks, and how to subscribe to our email newsletter to hear about new eBooks.